Itaka! Tik skalnega pobrežja
plava mimo nač ponosni brod;
v sončnem jutru orje bele brazde
po planjavi morski svojo pot.
ltaka! Oziram se na otok . ..
Hej, Odisej, kje si, moj heroj?
Kje Penelopa je lepa tvoja,
Telemah kje sinko hrabri tvoj?
In zamaknjen v čase starodavne
na palubi tihi sanjam sam. . .
Glej, ni to Odisejeva hiša
zidana ob bregu strmem tam?
Sonce dvignilo je sivo meglo . ..
Koga vidim na obali zdaj?
Ali ni to moj junak Odisej,
ki se vrnil je v domači kraj?
Ni li jadrnica to njegova,
na kateri je prebrodil svet,
na kateri po viharnih morjih
toliko je bil pretrpel let?
To Odisej, živi je Odisej!
Zdajle vstopil v dom je lični svoj . ..
Zdaj se vnel med njim in pa med snubci
zveste mu soproge ljut je boj!
Lačnih snubcev sodrgo nadležno
že pobil je z mečem moj junak
pa pometal jih iz hiše svoje
kar po vrsti kakor pse čez prag.
Zmagovit stoji sedaj pred hišo
in Penelopa mu zre v oči
in objemlje ga in ga poljublja...
Morje pa se peni in šumi . ..
Itaka! Tu sanjam na palubi...
Mimo plava, plava parobrod
v sončnem in pomladnem jutru dalje,
orje bele brazde svojo pot.