Tam od gorečih Libije puščav, Do mrzlih host germanskih in dobrav, Od Taga pa do Evfrata in Nila – Tod orel rimski razprostira krila.
Vse naše – vse! … Andetrium samo, Vrh skale gnezdo sokolovo to – Jedino ti nam ne bi se udalo? Kak dolgo še nam bodeš kljubovalo?
Kak dolgo, Bato, smeli gorski voj, Poslednji grad mi branil bodeš svoj? Bojim se, da pogine še od glada Ilirska velikanska ti armada!...
Avguste jasni, kaj si misliš ti, Da sin Tiberij tvoj se tu mudi? In kaj porččeš, ko brez zmage, slave Domov privedem legije stoglave?!...
Na levjih kožah on sloni. Bedi. Po glavi mislij roj se mu podi. Polnočna straža tiho, čuj, prihaja, Neznanca v šator nekega dovaja.
"Kdo?" –""Bato!"" – “Mars, zaščitnik Rome sam, Privedel k meni, v tabor te je k nam! Za pest zlata … za državljanstvo naše Prodaješ – je li? – mi te gore vaše?"
""Da. izdajica sem ti, o Rimljan! Izdat očino prišel v tvoj sem stan: – Tako kričalo vse je gori name, Ko borce svoje sem ostavljal same.
""Na! pripogibam svojo ti glavo, Odsekaj z mečem slavnim svojim jo! A narod, narod moj – ta prost naj bode. Ne jemlji mu, ne jemlji mu svobode!
""Kaj treba vam še več zemlje, sveta? Čemu dežela skalna vam bo ta? Bogovom za Ilirije svobodo Poslednjega žrtvuj nje vojevodo!""
"Ha-ha! Precen, barbar, odkup je tvoj! Kaj počnem z mrtvoj tvojoj naj glavoj? Dežela ta in živa glava tvoja – To v Rimu bojna bode slava moja!
"Naprej, kohorte, na trdnjavo gor! Naš bo Andetrium, ko vstane zor"... Uklenjen Bato mirno mora zreti, Ko vrag razdeva grad mu zadnji, sveti.
On vidi, kak za zidom pada zid … Kale oči se mu, kali se vid... V prah pade zadnji zid po borbi vroči – I Bato pade in srce mu poči.
Cookies on Poetry Cove