Ilija Gregorič, stari hajduk,
plane pokoncu, oči si pomane
v svojem šatoru: „Bel je že dan!
Trobar, zatrobi! Ves tabor naj vstane!“
Vstajajo, shajajo, zbirajo že
okrog vodnika se vstaši tlačanje . . .
Ilija pa se zasmeje: „Možje!
Kakšne nocoj jaz sem sanjal vam sanje!
„Mize pogrnjene . . . Krač in klobas
cele kopice pa belega kruha!
Vince rumeno se v čašah iskri,
mi pa namakamo grla si suha!
„Sanje prelepe sem sanjal, kaj ne?
Ali lahko vam jih žive pokažem!
Cesto pod noge! Naprej za menoj!
Kmalu prepričate se, da ne lažem.“
Brž se vse vzdigne na novi pohod.
Sneg pod koraki jim naglimi škriplje . . .
Daleč za hrbtom Planina je že . . .
Srce armadi čimdalje bolj vtriplje . . .
Ilija Gregorič, zviti hajduk
prišel pred Jurjev je klošter z Bezjaki;
s tristo uporniki tja je prihrul,
s tristo slovenskimi kmeti junaki.
Z mečem si vrata je teška odprl
pa se zadri: „Kartuzjanci častiti!
Pot nas utrudila danes je k vam.
Dajte nam jesti in piti!
„In ko najemo, napijemo se,
potlej poveste, zakaj – brez zamere!
-tudi vaš klošter že sto in sto let
krive grajščinske je vere!
„Pravega ste zatajili Boga
na evangelje pozabili sveto!
Božje besede že davno ne več
– tlako oznanjate rajši prokleto! . . .
„Bratje, k obedu!“ ... Na Ilijev klic
kmetje njegovi so v klošter vlomili;
jeli meso in pšenični so hleb,
v kleti se vinca napili.