Noč, pozna noč pokriva s plaščem črnim, po kterem se leskeče tu pa tam katera zlata zvezda, hrib in dol. Po cesti pod Turjaškim starim gradom
korakata domov dva kmeta s sejma. Molče drug z drugim stopa svojo pot zatopljen v svoje misli in skrbi. Vse tiho kroginkrog. Le v gozdu tam
nekje, na kakem votlem gabru morda otožno uka sova … Tam, kjer cesta zavije se navkreber, postojita in brišeta z rokavi znoj si s čel.
„Hehe, glej, sosed!“ reče kmet starejši, „na gradu pa bedijo še gospoda! Tam, vidiš, okno je še razsvetljeno! In vendar sodim, da je že polnoč.“
Pa veš, kdo tam bedi? Škocjanski župnik, sloviti luteranec Dalmatin! Moj brat je grajski valpet na Turjaku in vsak kotič pozna natanko v gradu.
On čudne pravil zadnjič mi reči o predikantu tem je Dalmatinu. Učen je bojda bolj ko škof ljubljanski in bolj ko papež sam! Vse Sveto pismo
prevedel je na naš slovenski jezik. Ta knjiga mu je vse, mu je studenec, iz kterega zajemlje svojo vero ko vsak resničen protestant, saj midva
sva tudi luterana, je li boter! ... Škocjanski župnik zdaj sedi pri mizi pa bere biblijo. In vsako noč, ko vse že spava po obširnem gradu,
razsvetljeno še tisto-le je okno. Moj brat opazoval ga je nekoč po noči skoz ključavnico pri vratih. Pri mizi sedel ti je Dalmatin
ko kip kamnit, zavit v talar svoj črni pa gledal v Sveto pismo je zamišljen. In vmes prijemal ti je za pero pa pisal, pisal nekaj po papirju …
Nekoč pa našel zjutraj ga je sluga za mizoj spečega pri bibliji, ko solnce že sijalo je skoz okno. Na mizi pa gorela še je sveča …
Čudak, čudak je ta Škocjanski župnik! Po gradu si pripovedujejo, da včasi pogovarja se z duhovi v ponočnih poznih urah v sobi svoji.
In veš, kaj pravil tudi mi je brat? Celo hudič prikazal se je že enkrat bil Dalmatinu, sam hudič, da motil bi pri delu ga pobožnem!
Kdo ve, če satana poslali niso papisti zlobni k njemu iz zavisti, ker toliko je duš katoliških ujel za svojo vero papežu …
Pa ni se bil ustrašil satana! Naredil brž je križ pa mu pokazal z desnicoj vrata! To ti je junak! ... Glej, zmerom še gori tam tista luč!
No, tukaj vsaj je varen pred papisti, ki že naganjali so mu v Škocjanu. Turjačan dal mu v gradu je zavetja. Bog ve, kaj spiše še za ljudstvo naše.
Učen dovolj je, in če ni se bal hudiča samega, bo branil tudi ko dosihdob še protestante svoje, čeprav nam bližajo se slabi časi …
Al ni to tisti Jurij Dalmatin, ki skoro bili bi ubili ga pred nekaj leti bojda v Škofji Loki papisti? Saj od tam je prišel k nam
v Škocjan za pastorja. Kaj ne da, sosed? Tako je! To je tisti mučenik, učenec Trubarjev, zdaj naš vodnik! Ej, vsi smo mučeniki, mi tlačani!
Prav praviš! Pa odkar smo luterani, vsaj rimsko vrgli s sebe smo igo! Svobodna nam je duša, a telo še zmerom žuli tuji grajski jarem
in reveži trpimo še po starem! Gorje ko mah drži se kmečkih koč … Oh, jaz imam domov še dolgo pot ... Pa zbogom! Jaz na levo grem od tod!
In jaz na desno. Sosed, lahko noč!
Cookies on Poetry Cove