Gorje, Tebanci, vam, gorje sedaj! Zatemnel slave vase je sijaj! Ne več med vami, ne! V Ehut-atonu sedi zdaj faraon na zlatem tronu.
Sedi na tronu osemnajst že let in vlada modro svoj ponilski svet. In ljudstvo ga posluša in spoštuje in samo sončnemu bogu daruje.
Tebanske žrece to boli, jezi; od gneva, srda škripljejo z zobmi . . . Po ulicah postopajo potrti . . . Ah, templji njihovi so vsi zaprti.
In bilo v svetih Tebah je nekoč . . . Nad mestom plavala je pozna noč. V napol razsutem starem so svetišču sestali se vsi žreci na dvorišču.
Le mesec vidi čudni direndaj, kako vse to godi se naskrivaj . . . Živahen starček v sredo se postavi, tovarišem duhovnim svojim pravi:
„Osvojil faraonov sončni bog Že ves Egipet si je naokrog . . . Kaj bode z vami, stari vi bogovi? Že bližajo se smrti vaše dnovi!
Ubogi Amon! Moli te še kdo zdaj v Tebah zapuščenih? . . . In kako vse smeje danes drugim se malikom! Kako vse roga nam se svečenikom!
Kaj mari stara vera je ljudem! Saj pametnejši so vam z vsakim dnem! In dogme naše svete in častite otročje bajke so jim, verjemite!
In mi, vas vprašam, bratje, kaj smo mi? Za koga smatrajo nas naše dni? Za slepce in sleparje, ki resnice ne vidijo nikoli radi v lice!
Prezira svet in zaničuje nas, saj nihče več ne potrebuje nas! Egipet je okužen z novim duhom – in mi s trebuhom pojdemo za kruhom!
Prosveta ljudstva je opasna stvar! Globokim žepom našim je na kvar! Poprej gospodje siti in veljaki – sedaj smo lačni, suhi siromaki!
In kdo je vsega kriv? . . . Amenhotep in pa njegov brezbožni, zlobni sklep! Kralj nam odstavil stare je bogove, on nam zaklenil njihove hramove!
Ta blazni faraon! Heretik ta! Sovražimo ga vsi iz dna srca! O, ta prevratnik, drzni zapeljivec, egiptovskega ljudstva pohujšljivec!
Naj res edini sončni bog njegov namesto drugih vlada nas bogov!? Ne, krivoverec, ne! V Ehut-atonu ne bodeš dolgo sedel več na tronu!
Nesreča je ta faraon za nas! Le smrt njegova nam prinese spas! Podganskega mu treba dati strupa! Ni drugega izhoda nam in upa!“
„„Smrt, faraonu krivovercu, smrt!““ zaori žrecev enoglasni črt . . . Obsodba strašna ori po dvorišču v noč pozno v polrazsutem še svetišču.
Edina priča shodu tisti hip na nebu jasnem plava tolsti ščip . . . Osupel gleda burno zborovanje, posluša tajnostno posvetovanje.
Ko mesec tretjič se je pomladil, umrje faraon, ker strup je pil . . . Podkupili sovražni svečeniki točaja dvorskega so mu z zlatniki . . .
Cookies on Poetry Cove