III

In tiste dni ja pripeljala se domov v kočiji lepa Malika. Deset let nismo videli je več. Kako se bila je izpremenila,

odkar odpotovala je v Egipet! Na tuje je odšla ko skromno dekle in osemnajst je menda štela let. Bila je brhka, vitka. Kri in mleko

obIičje njeno . . . Kadar ob nedeljah iz cerkve stopala je kakor srna, ozirali sme fantje se za njo, mežikali z očmi, prižigali

si cigarete pa se dražili, čigava pač bo lepa Malika . .. In danes! . . . Ko bi mati njena sama povedala ne bila nam, kako

spoznali bi jo bili! Kot gospa bogata povrnila se je k nam. Na glavi je nosila slamnik bel s peresom nojevim. Obleka njena

vse sama tenka in šumeča svila. Vse prste pa imela okovane vam s prstani je zlatimi, na katerih iskrili so se dragi kamenčki,

nemara diamanti brušeni . .. In za pestjo se ji ovijal je okoli bele roke modras zlat, ki sebe samega je grizel v rep!

V usesih pa je viselo ji dvoje velikih svetlih so!z na zlatih nitkah, in ženske šepetale so po trgu, da biseri so ti uhani dragi . ..

In milostno se nam je nasmehljala, ko radovedni smo obsuli voz. Je res to tista živa Malika? Moj Bog, kako se nam je smilila!

Kam, kam šla njena zdrava je mladost? Kje rožice so sveže, ki cvetele po licih njenih polnih so nekdaj? Kje tiste svetle so oči nedolžne,

ki gledale so v svet tako veselo pa fantom se nasmihale poredno? Bolelo nas je srce, ko z voza je stopala počasi kot bolnica.

Zaplakala je stara mati njena, ko jo zagledala je in objela . .. Pa je posedala pred hišo tam na vrtu dan na dan na soncu bleda.

In kadarkoli šli smo mimo nje, nam zdelo se je, da sedi pred nami živ mr!ič. Kadar smo utegnili, obiskali smo jo in sedli k njej.

Oblečena je bila v črno svilo. Prijazno nam podajala je roko gosposko tisto svojo mrzlo roko, nasmihala se nam prisiljeno

pa govorila neko čudno zmes. Študenti so pripovedoivali, da Malika je v jezik mateni kaj rada mešala arabščino,

amgleščino, francoščino -– vse vprek. A mati njena je ponašala se z njo in pravila po trgu ženskam, kako učena, oh, je njena hči,

ki vse sveta jezike govori . .. Tako se sončila je do jeseni, in tožila nam večkrat, da jo zebe, če sonee skrilo se je za oblake.

In zdelo se nam je, da Malika bledi in hujša se od dne do dne. A rada bila bi živela še, to čuli često smo iz njenih ust.

Vsak dan jo obiskoval je zdravnik, vikarju pa dajala je cekinov, da bral za njo je maše pri oltarju privilegiranem in misijonskem . ..

Na Mali Šmuren po večemicah spet šli smo bili v vas k „Egipčamki“ – tuko imenoval jo ves je trg –. Sedela je v obleki črni svoji

kraj matere mi klopi sila bleda. Ko kip iz belegs je alabastra uboga zdela nam se Malika. Nagnila glaivo je nazaj na zid,

strmela v daljo nekam proti jugu pa govorila, skoro šepetala: „Tam, tam leži prekrasni moj Egipet - tam onkraj morja. . . Tam leži mladost

cevetoča moja pokopana v grobu v puččavi . . . In visoka piramida stoji na grobu mojem . . . In šamzin, vihar saharski, piha tam čez mene,

čez mojo otrpnelo, mrtvo srce . . . Po noči pa prihajajo šakali in lajajo okoli piramide . . . živela sem, živela tudi jaz . . . ‘

Sedaj sem mrtva, mrtva . . . Bilo je !epo,lepo... Minulo je, odplulo, izginilo ko kratke lepe sanje . . . In kaj ostalo mi je, vprašam vas,

od tistega veselega življenja? Te cape svilene, okraski zlati, par biserov, par svetlih diamantov, par sto angleških funtov pa telo

uvelo, oevetelo, suho, mrtvo . . .“ Zaprla je oči. Po bledih licih začele teči so ji bridke solze. Sklenila bele je roke v naročju,

sedela mirno in v trenutku tem smo mislili, da je umrla je . . . Kar naglo zgane se, pogleda nas z velikimi očmi pa reče: „Kaj

stojite tukaj! Pojdite v Egipet brž tja čez morje po nodolžnost mojo! Prinesite mladost mi spet nazaj! . . . Prekleto bodi tole vse zlato, ’

ki zanje tam prodala sem mladostl . . .“ In naslonila se je spet ob zid. Omahnile roke so ji ob strani. Siroko če odprla jo oči,

izdihnila globoko . . . Prsi njene so dvignile se parkrat – in srece nehalo biti je „Egipčanki“.