„No, to me veseli, moj brat, če si zares se spreobrnil! Sinezij! S to Hipatijo si bil že preveč se očrnil!
Krščanski svečenik in škof– ah, pa k poganki si zahajal učit modrosti se! Ne veš, da vero svojo si zatajall?
Povem ti, da sem nad teboj, Sinezij, resno obupaval! Krsčansko Aleksandrijo si dolgo, dolgo pohujšaval!“. ..
„„Ni bilo treba, brat Ciril, tovariš moj, se zame bati! Krščanstva svojega nikdar pač nisem mislil jaz izdati!
Filozoiije le učil sem pri učeni se poganki; saj mnogo je uglednih mož se shajalo pri modrijanki!
O, ti ne veš, moi brat Ciril, kako je ženska duhovita! Ves, poosebljena modrost Hipatija je ta slovita!““
„Kaj duhovita! . . . Duhovit je tudi satan, pohujšljivec! Kaj mislis, da bedak bil kdaj je kak človeštva zapeljivec?!
Modrost uči Hipatija? Modrost je ta, kajpak, poganska! Le eno jaz poznam modrost – in ta modrost je zdaj krččanska!
Odkar imamo evangelj, ni treba druge nam modrosti! Le kar je Kristus sam učil, glej, to je višek učenosti!
Pač le na poti nam sedaj je vsa helenska ta kultura! Zato razpasti mora vse! Helenstvu je odbila ura!
Vse templje, spomenike vse poganske moramo podreti! Kdor drzno nam ustavlja se, i, no, ta mora pač umreti!
Sinezij, ti si pesnik, vem, pa žensko tisto občuduješ! Za modrijane grške se in za poete navdušuješ!
Oh, mnogo zla že iz Aten po svetu vsem se je razlilo! To mesto razuzdano nam ie mnogo duš je pokazilo!
Pa strup najhujši, ki ga kdaj med svet so brizgnile Atene, brezbožna je Hipatija! Naj kmalu strela jo zadene!
V Atenah naučila se modrosti grečne je devica poganska! To norost uči zdaj v mestu našem čarovnica!
Da čarovnica je, to pač aleksandrijska cerkev ve že! Kako drugače mogla bi ljudi loviti v svoje mrezel?
Boj z njo ni lahek zame, vem. Orest, namestnik, sam jo ščiti . .. Pa dokončati moram ga dvoboj s Hipatijo srditi!
Jaz ali ona! To je boj. Jaz škof Ciril, jaz sem krsčanstvo! No, in princip nasprotni je Hipatija, to je poganstvo!
Oba ne moreva poslej drug poleg drugega živeti! No, vidiš, da Hipatija čimprej bo morala – umreti!
Veljaj, kar hoče! V Nitriji menihi so na moji strani. Za Kristusa navdušeni, to vem, so vsi parabolani.
Najnižje ljudstvo morajo naščuvati mi bogoslovci. ZŽe jutri mi ujamejo Hipatijo ti moji lovci! . ..
In ti Sinezij? Ali smem zanašati sedaj se nate? Pretrgal li že vse vezi s Hipatijo si vražjo, brate?“ . ..
„„Končano je, končano vse! Pretrgal vse vezi sem z žensko, čeprav sem zmerom čislal v njej le filozotinjo helensko.
Poslednjikrat sem bil pri njej nocoj, pa sva se grdo sprla. . . Psovala mi je Kritusa. . . Zato se zveza je razdrla. . .
Veš, ko sem prosil jo naj pristopi raje k naši veri, smejala se mi je v obraz, potem pokazala mi – dveri!
Zdaj hočem maščevati se nad njo za kruto razžalitev! Smrt ji! Zdaj mislim tudi jaz na njeno le ugonobitev!
Zato sem prišel k vam, brat, ponujat ti pomoč v desnico! Uničiva Hipatijo, to zapeljivo čarovnico!. . .“
Nad mestom plava črna noč in škofa skupaj še sedita pa kujeta načrt, kako Hipatije se znebita.
Cookies on Poetry Cove