Ehut-Aton! . . . Prekrasno rezidenco pričaral si iz tal si, modri kralj! Še tujci hodijo jo ogledovat in občudovat dan na dan iz dalj.
Amenhotep stoji na ploski strehi palače svoje krasne z ženo vred pa blažen se ozira, ves zamaknjen z višave . . . O, kak čudovit pogled!
Dolina sončnato zelena, plodna. In sveti Nil vali se skozi njo . . . In sredi tega raja je ustvaril prestolnici ponosno kralj si to!
In Soncu, svojemu bogu, posvetil je mesto svoje faraon na čast . . . Ehut-aton ta beli, vsa dolina boga najvišjega sedaj je last.
„Glej, Nefretete, draga žena moja, kako me ljubi sveti sončni bog, kako z obličjem zlatim svojim gleda veselo na daritev mojih rok!
Kaj Tebe, mesto to malikovasko! Naj vladajo sleparski žreci tam! Najlepše dviga tukaj se svetišče atonu – soncu moj svobodni hram! . . .“
In kadar zarudi na vzhodu zarja in kadar noč prežene dneva svit, pa vstane faraon in gre v svetišče atona – sonce molit in častit.
Na mozaičnih tleh na sredi templja kleči Amenhotep ko svečenikov boga atona svojega vrhovni ter prvi sonca prerok in svetnik.
Na glavi sveti krona se mu zlata, sto dragih kamnov se na njej iskri . . . Plašč dragocen na tla mu pade z rame . . . Dvorjanov družba s kraljem tam kleči.
In glej, ozrlo se je zlato Sonce v svetišče veličastno s sinjih dalj, in pred božanstvom svojim dviga roke in razprostira jih v molitvi kralj:
„O, slava ti, prekrasno Sonce božje! Ti luč nebeška, vse svetlobe vir! Ti vir življenja! Glej, kleče te molim! Ti bog najvišji vladaš nam vsemir!
Ko ti pokažeš svetlo lice svoje, v vesoljni radosti zavriska svet; odmevajo stotere melodije po stvarstvu, kamor čine tvoj pogled.
Ti sončni bog ustvaril si svetove, ti naš najvišji modri si vladar; in naš Egipet in naš Nil, na same rodil tvoj oplojujoči žar.
Ti sam ustvaril nam duha si v glavi, ti nam ustvarjaš spremenljivi čas . . . Z največjim spoštovanjem se ti klanjam in molim tukaj faraon te jaz.
O, sveti, Sonce božje moje, sveti! Iz glav in src poženi tudi mrak! Poženi vse malike mi lažnive! Le tebe naj časti Egipčan vsak! . . .“
In Sonce sije skoz granitni tempelj na faraona, ki ko svečenik na tlaku vzpenja kvišku roke svoje, v molitvi ves zamaknjen kralj – svetnik.
Cookies on Poetry Cove