II

Res sram me je pred vami, draga mati! Tri leta že minila so, odkar vam nisem pisala, in vi ne veste, da sem odšla in Aleksandrije

in da v Kahiri zdaj prebivam tukaj. . . Življenje moje se je spremenilo ko pusta noč se vselej spremeni v veseli dan. Ne, svoje Malike

sedaj bržčas bi ne spoznali več! Otrok ne pestujem nič več. Ne služim tu pravzaprav. Svobodna dama sem, bogata, čislana in imenitna.

Ko videli bi stanovanje moje! Grofica nima lepšega nobena. V kočiji vozim se po ulicah, oblačim se v baržun in težko svilo

pa zlate prstane imam na rokah, okrog vratu pa svetlo bisernico! Kaj delam? Ah, tako rekoč nilčesar. . . Ah, ta Kahira – mesto je prekrasno!

Še trikrat večje nego Trsta in pa kako bogato! Bog ve, koliko živi tu miljonarjev, ki zlato kar sipljejo okoli sebe. . . Raj

je zame pisana Kahira ta! Vsak kot poznam že po ogromnem mestu in po okolici sem videla vse znamenitosti . . . Pri piramidah

sem bila često že in stala sem pred tisto znamenito sfingo, ki z mrtvimi očmi ozira se po svetu štiritisoč dolgih let. . .

Velblode jahala sem po puščavi in osle tudi. In po svetem Nilu vozila sem se večkrat že na ladji. Orient, orient je to! Kako ga ljubim!

Ta zmes rjavih, črnih, belih! Oh, kako so lepe vitke palme, zelene vse poleti in pozimi! Živim v veselju samem. Česarkoli

srce si moje poželi, dobim zastonj. Ne, mati moja, vi ne veste, kako imajo rade me gospodje bogati tukajšnji! Jaz ko kraljica

zapovedujem jim vladam jim z lepoto svojo . . .kdo pač bil bi mislil, da bo slovenska Malika še kdaj v Kahiri taka imenitna dama!

Kako je prišlo to? . . .Dne nekega sedela tam sem v Aleksandriji z otroki v parku, kar pristopi k meni Arabka stara pa mi reče tiho -

arabski jezik zdaj že tudi znam -: „Vi, lepa gospodična, smilite se mi, da morate pečati se z otroki za plačilo pičlo. Čujte,

če date majhen mi bakšiš, pa vam jaz lahko priskrbim sijajno službo. Imam v visokih krogih svoje zveze med domačimi in med Franki. Oh,

poznajo vsi egiptovnki me paše . . . Verjemite mi, taka rožica ko vi ne sme tu uveneti, preden razvila ni na soncu vse lepote!

Zato pa rada bi vas presadila na drugo boljšo gredico čimprej, v razkošnejši in bogatejši vrt! Pa kaj bi tratila besede! Kaj

nosila vode v morje in pokaj v puščavo peska! Pridite brž k meni domov in tam pomeniva se več! Pri Alahu prisegam vam, da vse,

kar govorila sem, je istina! Sijajna, krasna služba! Dela nič, a šterlingov ko peska po Sahari! . . .“ tako mi govorila je Arabka.

Nazadnje gnala me je radovednost k njej in prepričala sem se takoj, da žena govorila je resnico. . . Kako sem srečna in kako vesela!

Saj mlada sem in drugi pravijo, da lepa tudi. Kaj še hočem več? Pri nas doma bi rekli po slovensko, da „godejo mi godci“. . . Kje je dekle

v dolini vaši in na vsem Goriškem, ki bi godilo se ji kakor meni? In za dokaz, da nimam prazne mošnje, pošiljam danes vam pet zlatih funtov.

A če vam pisala ne bom pogosto nikar ne bodite zato hudi na svojo ljubo, lepo Maliko! Razmišljena od samih sem zabav

in včasi še pozabim iti spat. Z oblačenjem in lepotičenjem potratim dragega veliko časa . . . To pismo pišem vam v salonu svojem

na mahagonski mizi dragoceni. Pred oknom maje palma svoj vršič košati ko pahljačo velikansko. In na balkonu papiga rumena,

„Amour“, kriči in oponaša smešno oslarje in velblodarje na cesti . .. Z dišavami sem poškropila pismo. Zamorka črna moja, Zulejka,

ponese ga na pošto. Draga mati, pozdrav svoj in poljub pošiljam vam čez sinje morje –vaša Ma!ika...