II.

Skoz okna Škofjeloškega gradu ozira jasno jutro se poletno; in žarki solnca plamenečega oživljajo, poljubljajo bolnika,

ki v naslonjaču usnjatem starinskem sedi ob oknu pa se pogovarja s prijateljem in z ženoj mladoj svojoj. Bolnik je Dalmatin, njegova žena

je Barba, in njegov prijatelj zvesti, ki prišel na obisk je iz Ljubljane, je Adam Bohorič. Ves ginjen gleda v sovernika in gosta Dalmatin;

stisnivši krepko mu desnico drago mu pravi: „Ljubi moj prijatelj Adam! Kako me veseli, da spet te vidim! Pred tednom dnij pa bal sem se že res,

da ura mi odbila je poslednja! O, ti zaslepljena, ti zapeljanci! Pričakali so bili me ob poti pa me napadli tam ob belem dnevu

izza zasede so z gorjačami. Razbojnik pravi pa je sedel takrat tu v Škofji Loki v kaplaniji svoji – sobrat moj in tovariš v Kristusu,

pobožni Urban Vurcnar in pa molil, da bi naklep posrečil se njegov! Pa ni posrečil se! Ubili niso najeti tolovaji me njegovi.

Pobili že so bili me na tla, a tisti hip prikaže se na srečo rešilni angel, jezdec, naš soverec Elija Paradajzar. Ko bi trenil,

pobegnili so napadalci v gozd. In tisti večer sem predramil se iz nezavesti v sobi tej-le slab. Res, hudo trpel sem vsled težkih ran,

a bil sem živ, živ, dragi moj prijatelj! In danes čutim se že zdravega in kmalu poletim iz gnezda spet na delo med ubogo ljudstvo naše“ …

In drugi angel, ki ti stregel je v bolezni in bedel ob posteli, je noč in dan pri tebi, Jurij, glej, hči Trubarjeva je, soproga tvoja!

Prav včeraj pisal sem mu v Derendingen častitemu očaku našemu o najnovejšem tem dogodku tvojem. Kako razveseli se zlata duša,

ko videl bode, da si živ in zdrav, da niso te ubili papežniki! Prelepa hvala ti za to uslugo! Hvaležen res sem svoji Barbari,

da stregla mi je in me negovala ko prava, dobra žena, ki me ljubi ... Srce imaš čuteče v prsih, Barba! Zdaj šele vem, čigava ti si hči …

In baš te dni, ko ležal sem bolan, podobe vstajale so v duši moji in videl svojo ljubo sem mladost, ozarjeno ko jutro pomladansko …

Tako je včasi. Takšna je skrivnost človeškega duha. Kedar telo trpi in kadar gledamo že blizu smrt bledo s svojimi očmi, prijatelj,

tedaj se duša osvoboja rada in dviga kvišku se iz kletke svoje. Tedaj oziramo se v dni minule. V trenutku včasi nam prikaže se

življenje naše vse. V podobah pestrih pomiče mimo nas se naglo vse, karkoli doživeli smo kedaj. Tako sem gledal tudi jaz te dni

v trpljenju svojem težkem vso mladost. Najdalje mi je stala pred očmi pač slika tista, ki mi je najljubša … Tam v daljnem Derendingenu sem bil.

Dijak sem bil. Iz Tibingena prišel bil na počitnice sem k Trubarju. Ne prvikrat. Prav vsako ljubo leto me vabil k sebi slavni je rojak.

Na vrtu sva sedela v senci lipe pa govorila sva o tem in onem, največ o bogoslovskih študijah, ki dovršaval sem jih tista leta.

Pozorno je poslušal modri starček, kar pravil sem mu o poskusih svojih iz našega jezika. Gledal mi naravnost je v obraz, zamišljen ves.

Tedaj pa mi položi roko svojo na ramo ter mi reče resno: „Jurij! Naslednik bodi mi pri delu svetem, ki jaz sem prvi lotil se ga bil

med našimi ubogimi rojaki … Osivel sem ob trudu za Slovence, postaral sem na tujem se, moj Jurij! Največja radost srcu mojemu

na stara leta je v pregnanstvu tukaj, ko vidim, da rojaki so vzbudili iz spanja svojega se dolgega. Živeti so začeli, misliti,

odkar sem osvobodil jih iz jarma papistovskega sužnjega, kajneda? A velik je vinograd, mnogo dela, in zmerom še premalo delavcev!

Ti kmalu se pridružiš v domovini možem pogumnim kot apostol mlad, ki evangelje boš oznanjal čisto, svobode vero našo med rojaki!

Mlad si, moj sinko. Glavo pametno podaril ti je Bog. Učiš se rad. Vsi hvalijo učitelji te tvoji. In jezik najin ljubi materni

znaš pisati še lepše nego jaz. O, delaj Dalmatin moj, delaj, delaj! Moj dan nagiblje se k večeru že in kmalu me ogrne črna noč.

Glej, jaz pojemam, ti pa moraš rasti. Če ti mi boš naslednik, moj učenec, zatisnem lože trudne kdaj oči!“ … Glas tresel se mu je pri teh besedah,

v očeh so lesketale se mu solze in ginjen me objel je modri mož … Tedaj pa prišla si na vrt, ti Barba. Prisedla k nama si. In kaj potem

zgodilo se je, ali se spominjaš? Oči ujele so se najine za hip – in ta pogled tvoj topli, mehki potrdil bil mi sladko je skrivnost,

da ljubiva se pravzaprav že davno. In zarudela si … A jaz sem rekel: Častiti patrijarh naš, oče Trubar! Učenec vaš sem in obetam vam,

da delal v duhu vašem bom vse dni. Na straži stal bom v domovini svoji in branil bom rojake noč in dan pred papežniki, ki grozijo nam,

podjarmiti nas spet pod peto svojo … Dobrotnik moj ste, svetovalec moj, učitelj moj ste in moj vzor veliki. A danes vprašam vas in prosim vas,

al hteli biti tudi bi moj – tast? Veš, ljubi Adam, kaj je storil Trubar? Prijel je naju z Barboj za roke in združil je desnico Barbino

z desnicoj mojoj ter dejal je ginjen: Bog blagoslovi srečo vajino! Nato poljubil naju je oba … In gledal naju je očak molče …

In lice porosile so mu solze … Najlepši hip je to v življenju mojem. In v mojem! Samo da ostal si živ! Oh, zdi se mi, da dal te mi je Bog

iznova in da najin srečni zakon začenja se šele sedaj, odkar oteli smo te smrti, dragi Jurij! In tudi ljudstvo naše je dobilo

iznova te, prijatelj in tovariš! Dokler na svetu živel bo Slovenec, slovelo bode tvoje Sveto pismo, ki ga podaril si v jeziku našem

iz svojega duha nam v prid duševni. Kar storil sem, to moral sem storiti. Na delo me gonila je ljubezen do naše lepe, mile domovine

in pa do bratov naših zapuščenih. Predragi Adam! Ti omenjaš mi zasluge moje na književnem polju. A kdo bil prvi je učitelj moj?

Pri tebi, zlata duša, Bohorič, najprej sem hodil v šolo v Krškem, kjer zagledal luč sveta sem – in potem pobratila sva v beli se Ljubljani,

učenec in učitelj na prospeh, ideje svete, ki navdušil zanjo je naju Trubar za – svobodo vere pa za prosveto vseh rojakov naših!

Učitelju učenec dela čast! Kako so lepi dnevi polpretekli, ko potovala skupaj sva na Nemško! Še veš, kako prijazno bil sprejel

saksonski naju je volivni knez Avgust na dvoru svojem? In potem kako je v Vitenbergu čislalo vseučilišče naju! Rečem ti,

da ni me bilo sram, da sem Slovenec! Da, lepe čase preživela sva tam v Vitenbergu, kjer se tiskala slovenska biblija je nama. Trud

je bil to, resda, velik trud naporen, dokler zagledalo ni Sveto pismo dne belega. A trud, to je življenje! Tako je! Le kdor dela, ta živi!

Zato živimo na slovenski zemlji v resnici zdaj le protestanti mi. A kdor ni z nami, ta po temi tava, ko mrlič on v gomili zmote spava.

Zahvaljen bodi mi, dobrotni Bog, ki iz morilčevih si rešil rok me in rojakom mojim me ohranil! Dokler bom živel, bom pogumno branil

svobodo evangelja in vesti! O Bog, daj zopet čile mi moči, da pojdem lahko v vojsko nad papiste, sovražnike resnice, antikriste!