II

Hipatija sedi za mizo, opira lepo glavo v dlan in premišljuje . . . Res uspešen bil zopet je današnji dan.

Ne, ne! Saj ni še izgubljeno helenstvo!Koliko ljudi je bilo prišlo jo poslušat iz mesta in od vseh strani!

Vsa polna bila je dvorana odličnih Grkov vseh stanov. In ona jim razjasnjevala je filozofsko svojo snov.

Veliki mislcei atenski iz nje so govorili spet; rojakom kazala je svojim duhov helenskih višji svet.

ldeje novoplatonizma razkladala jim je. Kako poslušali so vsi napeto, sedeli tiho tam pred njo!

Ob istem času kakor ona pa v cerkvi je Ciril učil in pridigal je tam nasproti... Ah, to bo škof se spet jezil!

Jezil se bode, jo preklinjal, da zmerom če kljubuje mu in da s pogansko učenostjo predrzno nasprotuje mu!. . .

Sedi Hlipatija pri mizi med knjigami...Že gasne dan. Zamišljena opira glavo prekrasno svojo v drobno dlan.

Kam gledajo oči velike in črne tvoje, deva, tja skoz okno v da!jo?Ali g!edaš uganko božjega sveta?

Napol odprta so ji usta . .. Ti beli bisemi zobje! Nikoli ne poljubljaš moških? Res hladno tvoje je srce? . ..

Kar suženj njen otvori vrata, in v sobo vstopi – kdo je to? Krščanski škof iz Ptolomeje je, ki priklanja se pred njo.

„Ah, ti Sinezij, moi uenec!? No, ti edini si kristjan, ki hodi redno me poslušat . .. Pa saj iz pisem si mi znan!

In danes sem prejela tretje od tebe pismo, ti poet! Prečitala sem ga z veseljem. Kak za modrost si grško vnet!“

„„Učite!jica moja slavna!““ Sinezij vzdihne poleg nje sede – „„oprosti, da sem prišel olajšat tužno si srece!

Hipatija! Edina ti si na svetu, ki jo ljubim zdaj! Ah, ženo mojo in otroke bog vzel je k sebi v sveti raj!

Ti moja si tolažba sladka v življenja grenkih mojih dneh! Ti in modrost helenska tvoja! Saj menda zame to ni greh!

Kaj greh, Hipatija prekrasna! Kaj mar mi, če poganka si! Spoštujem te visoko,!jubim zato, ker modrijanka si!

Kako si govorila danes nam duhovito! Govor tvoj globoko segal mi je v dušo, v višave dvigal duh je moj!

Vem, da črtijo te kristjani nespametni, da, žalibog! Vem, da Ciril je tvoj sovražnik, pa jaz v njegov ne trobim rog!

Z besedo svojo, z golim mečem jaz branil bodem te poslej! Al mogla bi zato ljubiti, Hipatija, me ti? Povej!““

„Nikdar ne bodem te ljubila, Sinezij! Ves tvoj trud zaman! Haha! Ljubezen razodevat si prišel k meni, ti- kristjan!?

Učiteljica jaz sem tvoja, če hočes, a nič več, nič več! Pa naj me brani al ne brani beseda tvoja in tvoj meč!“ . ..

Sinezij vstane osramočen in bled stoji pred njo ko smrt. .. „Hipatija! Se žal ti bode!“ ji reče, zgine ves potrt. ..

Hipatija stoji pri mizi in zre za njim, ki šel je proč. .. Razburjena se trese deva: „Oh, to nocoj bo mučna noč!

Še masčeval se bode morda, ker sem odbila ga . . . Makar! Jaz filozoiinja sem grška, ljubila pa ne bom nikdar!“