I.

Samotna pot. Ob desni in ob levi grmovje, temen gozd. Košate bukve in vitke smreke, javorji in gabri pokrivajo ves kraj. Tam kresno solnce

pripeka z jasnega, a tu je hlad celo opoludne. Za jelšjim grmom ležijo na trebuhih tik ob cesti

na mahu v resju drug vštric drugega trije možje, našemljeni, bradati. Kdo so junaki ti? Razbojniki, prežeči na svoj plen, na potnika,

ki mimo tod privede ga korak? Al tihotapci so, ki si po dnevi ne upajo več dalje z blagom svojim pa čakajo noči v zavetju varnem,

izkušeni v opreznosti že davno? Možje molčijo tu že celo uro, podpirajo si brade ob komolce pa se ozirajo skoz grm na pot.

Eh, dolgčas jim je že v samoti hostni! Ko jez, ki je predolgo zadržaval naraščajočo vodo, se odpre naposled včasi sam od sebe naglo,

tako razvezali so se jeziki prežarjem lenim trem. Razgovor tih razplete se med njimi mahoma. Kak dolgo bomo tukaj še ležali?

Res! Mari bili bi doma ostali! Potrpite! Saj ni še minul dan! Nalagal se ti loški je kaplan! Nemara pop vse tri za nos nas vodi.

E, sitnosti so s takimi gospodi! Oh, kaj lenarim tukaj jaz, bedak! Če ni resnica, naj me vzame vrag! In vsak po zlat cekin za to dobimo,

če delo naročeno izvršimo? Cekin, cekin bo moj še danes! Hej, kaj ti naročil je kaplan? Povej! Sinoč poklical me je v kaplanijo

naš Urban Vurcnar, ko sem stal na trgu. Zaklene vrata sobna za seboj, pogleda mi v oči, potrka mi po rami pa nagovori me: Šimon!

Odkar sem v Škofji Loki, te poznam in vem, da trden si katoličan! Ti veš pa tudi, kdo nam meša vero. To Trubarjeva nova je svojat

predrzna protestantovska, ki seje med ljudstvom našim seme svoje grešno. Ti veš, da tudi v starem mestu našem odpadlo mnogo je ljudij od cerkve

edinozveličavne papeževe. Nemara tudi veš, kdo hodi semkaj že dalje časa zapeljavat ovce. To predikant je Jurij Dalmatin!

Neumen ni ta človek, saj prevedel je celo Sveto pismo, žalibog, na jezik naš; a mož je krivoverec! Peklensko zvit je in hudoben tudi.

On kriv je vseh zmešnjav v dolini naši. On zvabil že je toliko meščanov v pogubne mreže svoje s pridigami in z bukvami slovenskimi! Povej,

moj ljubi Šimon, je li vreden mož, da še živi? Poslušaj, kaj ti pravim! Izvedel sem, da jutri pride zopet ta Jurij Dalmatin k nam iz Ljubljane,

razširjat krivo vero. Za gotovo prispe popoludne po cesti v Loko. Počakaj ga kje sredi hoste, Šimon, pa ga ubij! Če si ne upaš sam,

najemi korenjaka si še dva! Ubijte ga! To bode dobro delo, povrhu pa poplačam vas pošteno. Vsak izmed vas dobi po en cekin!

Razumeš ? Znaš molčati? Mož-beseda? Da, mož-beseda! rekel sem kaplanu in stisnil sem mu mehko belo roko … A če izve se, kdo ga je ubil? –

opomnim rahlo Vurcnarju – gospod, potem obesijo me prav gotovo! Pošteno delo ravno ni uboj … Le bodi brez skrbi! me potolaži

kaplan. Jaz jamčim ti, moj ljubi Šimon, da raditega ne zgubiš lasu … No, ali vaju sem nalagal – kaj? Potrpimo še, malko poležimo!

Gotovo ga še danes v pest dobimo! Čuj, kak na brezi tam se dere voga! Nemara ptica nam vsem trem se roga! Kaj detel zdaj tako po gabru kljuje?

Mar koga vidi, ki se približuje? Tam veverica se je splašila! Po smreki naglo kvišku pleza spak. Žival začula kje je kak korak,

nečesa bržčas se ustrašila! ... Pst! Meni zdi se, nekdo res prihaja! Oh, zlat cekin! Kar sapa mi zastaja! Res! Gromska strela! Že se bliža tam!

To predikant je luterski – in sam! O, Mati božja! To je Dalmatin! Že čutim v žepu Vurcnarjev cekin. Le tiše, fanta!

Škoda ga bo, škoda! Če tega-le ubijemo gospoda. Ponosna res njegova je postava in lepa je njegova moška glava.

Obraz mu obsenčuje črna brada in lahek plašč mu črn črez hrbet pada. Le bliže, bliže, luteranski mož! Saj kmalu, kmalu v rokah naših boš!

Hej, vstanimo! Zdaj baš je pravi čas! Le nadenj, fanta! Prvi vdarim jaz! Ubijmo ga! ... Ubijmo predikanta!

Hudiča! Krivoverca, protestanta!