Hipatija

„Devica, filozofinja! Hipatija ti lepa, mlada, al vas, da v Aleksandriji poslednja si Helenov nada?

Poslednji cvet, najlepši cvet ti naša stare si kreposti! Ti vzor si nas v teh težkih dneh, učiteljica si modrosti!

Ah, kam smo prijadrali? Mrak se širi iz Jeruzalema, zakriva grsko sonce nam! Krščanska noč nas že objema!

Poglej po Aleksandriji! Helenska prazna so svetišča, o!tarji hladni...A judje v krsčanska tekajo shodišča . ..

Bogove naša – vsakdo ve, da so nam bili le simboli – kdo v nasem mestu se pozna jih danes in pa kdo jih moli?

Cesarjev sem namestnik jaz! Pa v Aleksandriji kdo vlada? Ciril, episkop! Kaj ni res, prijateljica moja mlada?

Ciril je mestu gospodar, menihi vladajo krsčanski umazuni! . . . Gorje, gorje prosveti grški zduj poganski!

Ah, kmalu bo Egipet ves pod peto divjih teh zelotov, u Grki izobraženi mi bomo ljudstvo le helutov! . . .

Govoril strastno je Orest, govoril z gnevom je, goreče . .. In ob peščeni nizki breg je morje pljuskalo peneče . ..

Pomladni, topel, tih večer. . . Tik morja teče bela cesta. Hlipatiia učena se molče sprehaja kraj Oresta.

Globoko segle so v srce besede ji njegove vroče . . . Uprla v daljo je oči, ko gledala bi v dni bodoče . ,.

Naposled reče: „Vse je res, gospod, kar praviš! Mi pogani umičemo čedalje bolj se pred nevednimi kristjani.

Oh, vidim, vidim tudi jaz to novo gibanje opasno . .. In misliš, da uniči nam prosveto grško staro, krasno?

Nikdar, Orest! Nikdar, nikdar! Nikdar helenstvo ne pogine! In naša tisočletna moč in delo naše ne premine!

Nepremagljivo, večno je, kar duh ustvaril je helenski! Neumrjoče vse je to! Veruj preroški duši ženski!

Vsa znanost in umetnost vsa, luč, sonce – vse na naši strani! Mi smo učitelji sveta! No, kaj imajo pa kristjani?

Nič svojega, prav nič, Orest! Pač!Evangelj nekak oslastnii imajo,po!n otročjih bajk! In vendar so nestrpni, strastni!

In škof Ciril? Neveden kmet je in neznana mu olika! Zato pa množica časti čudaka tega ko svetnika . ..

Ne! Ne vdamo se jim, ne! Helenstvo je neumrjoče! Jaz trdno verujem, Orest! Ubiti nas je nemogoče! . . .“

„„Hipatija, Hipatija! Ah, v tebi vsa je grška sila in ves duševni naš zaklad! Tako še nisi govori!a!

Žaričče duh je jasni tvoj, v katerem strinjajo se misli helenskih modrijanov vseh. Visoko jaz imam te v čisli.

Zato bojim se zate! Škof Ciril je najin hud sovražnik. On ve, da sem zaščitnik tvoj in da poganstva zvest sem stražnik.

Poglej to rano! Mlad menih bil vrgel kamen mi je v glavo na ulici...Tako Ciril utrja v mestu si veljavo!

O, boj, Hipatija, se, boj poslej Cirilovih učencev! Od daleč že ogiblji se surovih naših Nazarencev!“

Prispeta v mesto. In Orest pogleda ji v oči globoko. In kakor da je zadnjikrat, on za slovo ji stisne roko.