Župan ljubljanski, Janez Bernardini,
povrne s potovanja se domov ...
„Čarobne so Benetke italjanske –
še ljubši ti si mi, domači krov!
„In spet te vidim rad, Ljubljana bela!
Po ženi kak že hrepenim, moj Bog!
Že dolgo nisem je objel ... In dolgo
že nisem videl svojih več otrok!“
Prestopi hiše svoje prag ... Vse tiho ...
Naproti skoči mu najstarša hči,
oklene se očeta, ga poljubi
in s solznimi pogleda ga očmi ...
„Za Boga – kaj je? Kje je mati tvoja?
Kaj se zgodilo je doma? ... Molčiš?
Povej, umrla je medtem nemara?
Kje je, povej! Zakaj drhtiš, ihtiš?“
„„Izgnala jo je verska komisija
iz mesta in dežele! O, gorje!
Kaj moramo trpeti protestanti
slovenski! ... Saj še poči mi srce! ...
„„Ugrabili so mater nam beriči ...
Hotela vere zatajiti ni,
ne izročiti biblije slovenske ...
Oh, da doma ste bili tiste dni!““ ...
„Izgnana – žena moja! ... Groza, groza! ...
O, Bog! ... Doklej bo gnjavil nas tiran?“ ...
Zaškripal je z zobmi, s pestmi zažugal,
plakaje zgrudil se na klop župan ...