Tisti dan pa reče Bog: „Moj Haros,
smrtni angel, pojdi mi po dušo
deve mlade, deve najkrasnejše,
kar živi jih na otoku Lezbu!
Hočem v raju jo imeti danes!“
Pride Haros, beli smrtni angel,
pride k lepi devi, da jo vzame
in ponese jo iz koče male.
Za roko jo prime beli Haros,
že objemlje jo devico mlado,
ali dekle geniju se smili,
gane njena ga lepota silna,
ganejo ga bratov, sester solze.
Omehča se mu srce, upade
mu pogum in mahoma povrne
dobri Haros se brez duše tiste
krasotice v raj k Bogu z otoka . . .
„Kje je duša krasotice mlade?“
Bog zadere se nad hlapcem svojim . ..
„čakaj, Haros ti premehkosrčnil
Naučim te vse izpolnjevati,
kar ukažem jaz, tvoj gospodar ti!
Posihdob boš slep in gluh in hrom boš!
Več ne bodeš videl, je li duša
krasotice ali starke kakšne,
ali mladec je cvetoč al starec,
čigar dušo moraš mi prinesti.
Plakanja ne bodeš nič več slišal,
kamor pošljem te po dušo kako.
In bežati več ne bodeš mogel
mi iz kraja, kjer povelje moje
izvršiti moral boš natanko!“
In od tiste dobe izpolnjuje
genij smrtni, Haros osiveli,
službo svojo strogo, brez odloga.