„Jaz faraon Hafu, vaš gospodar, vaš vojskovodja vselej zmagoviti, Egipta združenega silni car, ki živih tron zasedel sem sloviti,
razglašam danes sveti svoj ukaz. Posliša naj ga vsakdo izmed vas! Ponosen grob, visoka piramida telesu mojemu se naj sezida!
Tam ob puščave robu naj stoji! Iz rezanega trega granita naj dviga se v oblake mi častita! Ko Anubis zatisne mi oči,
jaz faraon Hafu ne semem umreti, ne smem strohneti! Večno čem živeti! V kamnit me položite sarkofag pa v piramido mojo me nesite,
v kraljevi grobnici me tam shranite! Okoli mene plul bo sveti mrak, in jaz od truda bom sladko počival, bom živel večno, o Egiptu snival. . .
In še čez tisoč, tisoč dolgih let, Egipčani, vedel bode svet, da v piramidi smeli, starodavni prebiva faraon Hafu vaš slavni.
Zapolnite si strogi moj ukaz! Na delo nujno zdaj pozivam vas! Vsak čvrste naj roke zastavi svoje! To vam naznanja veličastvo moje!“
Ukaz jim svoj je faraon prebral in s trona zlatega Hufu je vstal. Ministri so molče se priklonili, plaš dragoceni kralju poljubili
in šli so iz prestolnega gradu povedat ljudstvu, kaj želi Hufu. . . In glej in glej, v puščavi že se zida ob Nilu faraonu piramida.
Stotisoč delavcev že mrgoli, stotisoč se tlačanov že poti in ugonablja, trudi se stavbišču ko na velikem pisanem mravljišču.
Iz kamnolomov vozijo granit. Tam koplje, žge se glinasta opeka. Vse gnete se pri delu, skače, teka, čim prvi jutrni zasine svit.
Kak hrup in šum! Tu kamen tešejo, ogromne kocke z dleti klešejo. Tam stroji težke kamne dvigajo, na skalo skala rezana se sklada,
zidarji tod po odrih švigajo – in kamen kakor sam na kamen pada. . . In raste jim ponosna stavba ta in raste, raste kvišku piramida,
in više, zmerom više se še zida – popne se mar do sinjega neba? In glej, šele čez dolgih dvajset let do vrha dograjen kipi v višave
ob robu žgoče libijske puščave Hafujev mavzolej. . . O, kak pogled! Ko siva gora, gora kmenita stoji tam piramida ponosna. . .
Egipt ves žaluje. Tiste dni bog Anubus zatisnil je oči Hufuju faraonu. Tam v palači sedaj ležal je hladen, bled in trd.
In prišli so učeni dvorski vrači, da odženo od kralja kruto smrt. In pomazili so mu z mazili skrivnostnimi in močnimi telo,
zavili v prte drage ga, nato pa v krsto ga kamnito položili. Zapeli žreci so svoj žalni spev, molitev sliši tihi se odmev. . .
In krsto so slovesno odpeljali in v piramidi kralja pokopali. Leži v globoki rakvi sarkofag. Mir čuva ga, tihota, sveti mrak.
Kateri kralj ima tak mavzolje, ko faraon Hufu? Kdor veš, povej! Kako stoji mogočno, veličastno, ozira po deželi se oblastno
negrobni velikanski spomenik nesmrtnosti simbol, rastoč navpik! In sonce žarko sije nanj podnevi. In stražijo šakali ga in levi. . .
In ko priplava tiha noč nad Nil, na nebu zažari nebroj svetil. Nad faraonom zvezd nebroj visi in luna mu kot večna luč gori. . .
O, blagor ti, Hufu, nesmrtni kralj! Priroma potnik mnog iz tujih dalj, zato, da pomenik tvoj grobni vidi, da čudi se prekrasni piramidi. . .
A slavni in nesmrtni kralj Hufu ne vživa v piramidi dnu miru. Duh faraonov tlači noč in dan ko težka mora strašen, divji san.
Kralj vidi svoje sužnje in tlačane, ki slomljene mu kažejo roke, zmečkane in izpahnjene noge pa krvaveče, gnojne svoje rane. . .
Ko strmijo vanj od vseh strani umirajočih delavcev oči! Ralj vidi pred seboj neštete žrtve, okoli sebe sliši glasen jok,
ihtenje, škripanje z zobmi in stok, in trume rokodelcev vidi mrtve. . . In tožb in kletev zmešani glasovi grmijo na uho mu ko slapovi.
Ves krik v peklenski skriva se koral: „Tu smo, tu smo, nesmrni slavni kralj, mi, ki smo piramido tizgradili! Kako počutiš v krasni se gomili?
Tu mora biti zate pravi raj! Glej, tebi žrtvovali smo življenje! Kaj mar ti bilo naše je trpljenje, da si le ti nesmrten vekomaj!. . .“
Ubogi faraon! Ah, noč in dan že tisoč let ga muči strašen san. Prikazni žrtev svojih mora zreti. Kako bi rad vezi se iznebil,
nesmrtnost svojo kak bi rad razbil! Zaman! Živeti mora in trpeti! Oh, kolikokraj je že preklel Hufu nesmrtnost svojo v piramide dnu!
In tisoč let že faraon vzdihuje, življenje svoje bridko obžaluje; pošilja vroče prošnje do neba, pošilja jih pred Amona boga,
naj sname z njega to neumirujočnost, naj v nič ga pahne božja vsemogočnost!. . . In glej, čez tisoč let usliši bog nesrečnega Hufuja vzdih in stok.
Prihruli so razbojniki barbarji, Egipta novi, smeli gospodarji in v piramido slavno vdrli so in kraljev sarkofag odprli so
in polastili so se nakitnine, vseh dragocenosti in vse zlatenine. . . In brž privlekli ven še tisti dan so mumijo Hufujevo na plan.
Skrunitelji so drzni jo razvili, na soncu so ležati jo pustili. In glej, ostalo je le pest prahu – in mir je imel faraon Hufu.
Cookies on Poetry Cove