Kako sta ljubila se leta tri!
In zdaj zatisnil ženin je oči. ..
Uboga Lais joče v svoji koči . ..
„Oh, ne žaluj tako! Srce ti poči!“
tolaži mati svojo mlado hčer,
ko pada na Atene tih večer.
Pa Lais joče, joče, nič ne spava
vso noč:, da stara mati obupava.
In jutri Alkifron bo pokopan . ..
In ko pogleda v kočo beli dan,
odpravi Lais tiho se k lončarju
v predmestje Keramejkos, tja k Evharju,
da kupi glinast vrček si cenen
za grob, v katerem spal bo ljubček njen.
Izbira Lais, dolgo si izbira,
po pisanih lekitih se ozira . ..
Predrago, vse predrago je za njo! . ..
To le za bogatine je blago.
Pač, tu je belkast, majhen vrček pisan,
s podobicami črnimi orisan!
Pol drahme da za stvar in gre domov. ..
„To denem danes v grob v spomin njegov!
Uboga deklica sem, zapuščena,
pa takšnega ni dala še: nobena
v grob vrčka ženinu ko jaz ti dam,
moj mrtvi fant, ki rada te imam!“
In položila vrček je v dno groba.
Pogrebci so zasuli ga do roba . ..
Dičečega ni olja vlila vanj,
le solz je grenkih natočila vanj . ..
Kje, Lais, je sedaj ljubezen tvoja?
A tvoj lekitos danes last je moja!
Na mizi zdaj stoji tu pred menoj
prenežni, skromni grobni vrček tvoj.