Golška legenda.

Sel Golški gospodar orat celino, za hišo zapuščeno je ledino. Ureze brazdo prvo, drugo – hej, pod zemljoj gladko rije plug naprej!

Vesel škrjanec žvrgoli v višavi. Orač za plugom sam pri sebi pravi: „O, kaka bo to njiva! Ni mi žal za stari pašnik. Lepa to je ral!

„Tod zlate še nažanjem si pšenice . . .“ Od nadeje smehlja se mu vse lice. Za tretjo brazdo plug svoj zasadi – a lemež mu zaškrta, obtiči.

„Prokleti kamen!“ se orač huduje, iz brazde plug polomljeni vzdiguje. „Za danes sem celino dooral! . . .“ In jezen konje je domov pognal.

Po noči se mu sanja . . . V mesečini stoji pri strtem plugu na celini. In glej, iz brazde šine velikan, duhovnik v črni halji, nepoznan.

Ozira v Golškega se gospodarja: „Ne bo pokoja?“ – duh ga ogovarja „Ta kamen, ki si ga preklel, je svet! In tu leži že dolgih tristo let!

„Tu stala nekdaj cerkev je krščanska, ponosna naša cerkev luteranska. „Na marmornatih stebrih božji hram . . . Pomagal zidati sem jaz ga sam.

„Ni bilo lepšega v vsej domovini ko tempelj naš v Savinski tu dolini! „Podrla nam ga rimska je zavist, razstrelil ga je Ferdinand, papist.

„Svobodo vere v prah so poteptali pobožni tudi v Golčah nam Vandali . . . „Veš, kdo sem? – Jurij Maček, protestant! Tvoj brat sem, bivši Golški predikant!

„Zakaj oskrunjaš nam še ti svetišče? Zakaj mi s plugom rušiš pokojišče? . . ,“ Vzbudi se . . . Zginil je prečudni san . . . Tam v bližnjem Žalcu zvon oznanja dan.