Tu goslim se mojim vi čudite vsi – Zakaj na teh goslih strun danes ni? Z gostije sinoč sem se vračal domov , Polnoč že brnela je z vaških zvonov.
Tam v gozdu, stoj! nekaj zastavi mi pot, Očij zaiskri se mi dvoje naprot! Križ božji! – čez lice brž križe tri –, A črna pošast se ne gane, stoji.
Najlepšo grede si zagodem takoj, Pošast za petami lepo za menoj. Po štirih? – posili že skoro me smeh – Ne, "on" ni! “On„ hodi, pre, vedno po – dveh...
Kako vam to vleče kosmač na uho, Kako mu po godu je goslanje to! E, da bi te! ...Pridi mi rajši na dom! Na toplem še lepše zagodel ti bom! –
Pa stopam in goslam, kar moči mi, A struna tu prva že poči mi! Obstanem, da struno bi novo napel, Od goslanja si oddehniti sem htel:
Oči se strašilu še bolj zaiskre In ostre pokaže mi svoje zobe. Lok goni po goslih mi skrivna moč, A struna za strunoj – do zadnje je proč!
No zvesto na strani mi hodi pošast. Poslušati godbo ji slast in strast. Ne bode li konec že te noči? In gaz ta snežena mar v večnost drži?
Obstanem, da strun bi si novih navil, Od goslanja divjega si počil: Živeje vzplamte spremljevalcu oči, Grozneje z zobmi pred menoj zareži.
Na struni poslednji sem godel in pel, Skoz drevje že dan se je svitati jel. A zvesto kraj mene koraka pošast, Poslušati gosli ji strast in slast.
Vse pesmi sem goslal in pel na ves glas, Pred nama leži tu že znana vas. Nemiren, tovariš si moj, se mi zdi … Čuj, meni še bolj se mudi, mudi …
In goslam in pojem mrtvaško-vesel, Strun zadnja mi poči – tam poči pa strel! Kraj mene sestradan je črn in dolg Ustreljen na stezo iztegnil se – volk.
Cookies on Poetry Cove