Gize. Jaz gledam sonce, ki poljublja z žarki gorečimi kamniti moj obraz; jaz gledam zlate zvezde v jasni noči,
nebeškega azurja gledam kras. Puščave mrtve gledam veličanstvo, svečano nič tihoto in pokoj; oblake peska žolte, ki jih goni
vihar saharski, gledam nad seboj. Jaz gledam Nila svetega valove, ki mimo se svetlikajo šumeč, po domovini moji izobilje
in blagoslov na vse strani deleč. Jaz gledam polje ravno, plodovito, cvetoči vrt, zeleni palmov gaj; jaz gledam mesta in felahov sela –
ves svoj egiptovski veliki raj. Jaz gledam tisočletja, ki minila mi pred obličjem so ko kratek dan; jaz gledam, kak vali se mimo mene
čas v večnosti brezdanji ocean . . . Jaz gledam slavne svoje stare kralje. Ko živi mi stojijo pred očmi . . . Jaz gledam žrece, ki na žrtvenike
bogovom v čast polagajo dari. Jaz gledam, kak armade tisočglave sovražne zbirajo se pred menoj . . . Jaz gledam ljuto borbo za svobodo,
krvavi in poslednji gledam boj. Jaz gledam, kak oskrunjajo barbari svetišča stara naša krog in krog . . . Pozabljena sta Izis in Oziris . . .
In na oltarjih nov se moli bog . . . Jaz gledam mir in boj, spremembo večno. Jaz gledam temno noč in svetli dan . . . Sveta uganko gledam tajnovito –
razrešiti jo trudim se zaman. Svet! . . . Kaj je svet? Povej mi, zlato sonce! Povejte, večne zvezde, kaj je svet? Kaj pravzaprav, vsemir si neizmerni?
Kaj gledam jaz že tisoč, tisoč let? Svet! . . . Gledam li izvirnik veličastni? Al vse to bilo je že kdaj poprej? Vse to je bilo že? In le ponavlja
se vse iz sebe večno in brez mej? Vse je že bilo? Ponovitev večna je vse? Le povrnitev prasveta? Iz sebe same li se preporaja
v oblikah vedno istih snov ta vsa? O, sveto sonce, in ve zlate zvezde, molčite? Ni odgovora od vas? Le svojo luč iz dalje tam neskončne
mi neprestano lijete v obraz? In človek, ti pritlikavec, kaj hočeš? Pokaj po svetu se mi trudiš tod, pred mojimi očmi se ugonabljaš?
Kam vodi zagonetna tvoja pot? Odkod, o človek, duh je tvoj demonski? In kaj je misel tvoja, mi povej! Kaj hočeš, večni puntar in razbojnik?
Kam dereš le naprej, naprej, naprej? Tak gledam, gledam v daljo in vprašujem . . . In mimo se vali za vekom vek . . . Odgovora ne slišim od nikoder . . .
Kam mojih se vprašanj izgublja jek? Jaz gledam z mirnimi očmi življenje, jaz gledam smrt – in hladno svet motrim. Sedim v puščavi, premišljujem, sanjam . . .
Ko modrijan smehljam se in – molčim.
Cookies on Poetry Cove