„Bogove torej si tajila, Fryne,
preklinjala si javno jih! Gorje!
Lepota kaj pomaga ti telesna,
ko pa brezbožno tvoje je srce!
Veš, kakšna te zato zadene kazen?
Atenski zakon naš je strog in trd!
Noben zagovor več ti ne pomore. . .
O, Fryne, ti zaslužila si smrt!“
Smrt! . . . nemo sluša to razsodbo strašno
Hetera krasna. . . Tiho tam stoji
pred sivolasimi sodniki Fryne
in solze ji zalivajo oči. . .
Smrt! O, kako sovraži to besedo!
Kaj? Ona naj umrje!? In sedaj,
ko svet z lepoto očaruje svojo
in ko življenje samo je raj!?
Smrt! . . .in ozira se Hetera krasna. . .
Kdo roko ji ponudi na pomoč?
Kaj več rešitve zanjo ni nobene?
Res Hades jo zavrne v svojo noč?
Smrt! Smrt! . . . Kaj njen odvetnik Hiperides
jo danes zagovarjal je zaman?
Tri cele ure jo zaman je branil?
In Fryne solzna ga pogleda v stran. . .
In zviti advokat se ji približa
in nekaj ji šepeče na uho. . .
Šepeče ji in Fryne ga posluša
in pritrjuje, kima mu z glavo. ..
In zdaj odpne hetera si obleko,
spusti na tla jo naglo z belih ram –
in že stoji ko Anadiomene
v krasoti nagi pred sodniki tam. . .
„Povejte mi: sem kriva ali nisem?
še enkrat slišim sodbo naj, možje!“ . ..
„„Nekriva!““ starci govorijo resni . . .
In poslušalci ploskajo v roke.