Francesco Barbaro

Jaz, patrijarh oglejski in nadškof Francesco Barbaro, tvoj brat in sluga, nocoj ti pišem pismo, sveti oče! Ti ne verjameš mi, kako teško

pero mi gosje teče po papirju. Oh, zdi se mi, da ne pomakam ga pisala svojega v črnilo, nego v kri svojo, v solze svoje in v svoj žolč

A pisati ti moram. Tvoj ukaz le izpolnjujem, ker sem ti udan. Tam zunaj davno spava že Oglej. Nad mestom sanja tiha, mirna noč

poletna, jaz pa še bedim za mizoj pa pišem ti pri sveče luči pismo . . . Pred kratkim sem povrnil se domov. To bilo potovanje je težavno,

ki sem izvršil s pomočjo ga božjo po naročilu tvojem, sveti oče! Prepotoval dežele sem slovenske: primorsko, kranjsko, štajersko, koroško.

Deset prebil sem mesecev na poti, da s svojimi prepričam se očmi in s svojimi prepričam se ušesi, kako stoji katoliška še cerkev

pa sveta vera naša med Slovenci. Po dnevi potoval sem in po noči z molitvenikom v roki sem ti romal pa molil sem za blodne ovce naše.

Vse videl sem. Vse vem. Oh, sveti oče! Ko hodil po deželah sem slovenskih, spominjal sem se živo evangelja: „Ko spali so ljudje, je prišel satan,

pa nasejal plevela med pšenico.“ Sedaj je mrtev tisti Primož Trubar, nesrečni apostat, ki zasejal bil ljulike po njivah je domačih.

Umrl je krivi prerok, ali delo njegovo, žalibog, živi še dalje med narodom njegovim zapeljanim! Oh, koliko je zla zakrivil mož!

Začel celo je pisati rojakom pobožne knjige v maternem jeziku; prevaja! Sveto pismo jim je prvi in ustanavljal šole je med ljudstvom –

vse proti volji svete cerkve naše! Vse ljudstvo skoro v teh deželah lepih udano hereziji je peklenski in noče slišati nič več o Rimu!

Vse ljudstvo skoro – kajti, sveti oče, še našel nekaj sem ljudij, ki zvesti ostali so v viharjih ti najhujših. Pohvalil sem jih in potrdil v dobrem.

A proti krivovercem bil sem boj, boj neizprosen. Tu sem opominjal, svaril in prosil, vabil jih nazaj ko izgubljene ovce v stari hlev,

a tam nastopal spet sem šiloma brez vsakega usmiljenja in strogo. Na roko šel mi modri je vladar dežel omenjenih, nadvojvod Karel.

Zlata je vreden res ta nemški knez. Goreč katoličan je, mož pobožen in luteranov videti ne more. Ta princ zasluži, da povzdigne se

takoj po smrti med svetnike božje! Saj samo brachium saeculare še nam more rešiti v teh krajih vero . . . Veliko britkega doživel sem

na potovanju po deželah teh. Pred Turki moral sem celo bežati. A dobri Bog naklonil mi je tudi prenekatero bil veselo uro.

Največjo blaženost občutil sem, kadar izročati so morali mi protestanti knjige krivoverske. Ko gledal sem, kako narašča kup

na javnem trgu biblij in postil in pesmaric in drugih knjig slovenskih, ko smo zažigali grmade take pevaje psalme, ukala je duša

od sreče v prsih mi, in ko požiral je ogenj lačni bukve satanske, od samega veselja sem se jokal! Več takih lepih hipov sem doživel

v Ljubljani, v luterancev glavnem gnezdu, v Celovcu, v Celju in pa v Novem Mestu ter tu pa tam na kmetih, po vaseh. A ljubi Bog je skrbel zame tudi,

da nisem se prevzel vsled srečnih dnij. Zato nalival mi je za pokoro v življenja čašo grenkega pelina. Oh, marsikdaj izpiti sem ti moral

požirek bridek . . . Veš, največjo žalost občutilo srce je moje čisto, ko videl sem, da skoro vsi pastirji duhovni bili so oženjeni!

Poučeval sem jih duhovne brate, kak grdi greh je ženska, in pa kaka jih čaka kazen tam na onem svetu, če ne odpovedo ljubezni se . . .

A, žal, pogostokrat sem pridigal ušesom gluhim, metal bob ob steno! Sam Bog ve, kaj je pravzaprav na ženskih, da čisto zatelebani so vanje

celo duhovniki premnogi! Čudno!... Po mojih mislih mora pač imeti sam satan zvite svoje kremplje vmes. Brez njega bi ne bila zapeljala

nesrečna Eva v raju Adama . . . Nadzoroval sem tudi samostane. Oh, tudi v kloštre se je vtihotapil bil črez zidove že posvetni duh,

in Luter bil veliko je okužil redovnikov in nekaj tudi nun. Že v Stični našel sem pri kartuzjancih vse polno mladih žensk bil v samostanu,

da ves osupel sem oziral se po koridorih in po celicah. Na vsak korak sem srečal kako žensko okroglolično in očij veselih

in zapeljivih! Bog se me usmili in reši hudih me skušnjav, sem molil in prosil angela sem stražnika, naj me ne zapusti, ko prvo noč

odhajal spat sem v celico samotno. Lah sem, moj Bog, in vroče sem krvi – pri sebi mislil sem – kako lahko nesreča pripetila bi se mi

v opasni hiši taki! . . . Drugi dan izgnal iz samostana vse sem ženske, čeprav so ugovarjali menihi ukazom mojim strogim, njim neljubim.

A kmalu sem ukrotil godrnjače, ko sem pomolil jim pod nos – tvoj breve. Iz Stične potoval sem v Pleterje, da vidim tudi ta častiti klošter

očetov kartuzjancev. Bože moj, kako osupnem, ko prestopiti sem hotel samostanski prag!... „Kaj češ, papist?“ – ustavi človek me posveten,

nadut bradač in gleda me osorno – „Kaj hočeš, pop? Menihov iščeš morda? To ni več klošter, nego grad je moj, in jaz sem protestant, da veš! Pa zbogom!“

Potrt in žalosten do solz sem romal v Kostanjevico, kjer leži slovit in starodaven klošter cistercjenški. Utrujen, prašen, lačen sem prispel

pred samostan. Kaj samostan – cel grad, trdnjava močna zdel se mi je klošter. Da bi ne bil te videl jaz nikoli, Kostanjeviški klošter cistercjenški!

Približam se portalu – kar prikaže se ženska mlada, gizdava, ošabna in pravi: „Kaj želite, mož popotni? Tu namreč jaz sem gospodinja, veste!

Brez moje volje ne zgodi se nič! Sam naš častiti prior, vsi menihi ukazom pokoravajo se mojim! . . .“ Dovolj sem slišal in dovolj sem videl.

Otresel prah sem klošterski s sandal, obrnil hrbet sem Kostanjevici pa brž odpotoval domov v Oglej . . . Tako je bilo leta tisoč petsto

devetdeset in tretjega po Kristu, ko na povelje tvoje, sveti oče, prepotoval dežele sem slovenske. Tam zunaj tiha spi poletna noč

in skoz odprto okno čutim morja dih balzamski. Na mizi pred menoj pojema sveča že voščena. Sklepam ponižno pismo svoje, sveti oče!

A istina je vse, kar pisal sem jaz patrijarh oglejski in nadškof Francesco Barbaro, tvoj brat in sluga.