Friz izrezava Fidija za novi tempelj partenonski; pod ostrim dletom marmor se oživlja mu pentelikonski.
Zamišljen, ves utopljen je veliki mojster v delo svoje . .. In trdi kamen mu zveni, pod kladiva udarci poje.
Na vse strani mu izpod rok iveri švigajo kamnite . .. Molče umetnik dolbe jih podobe bele, kipovite.
Rasto figure in rasto mu pod rokami . . . To vrvenje in gibanje! Saj Fidija reliefu vdihnil je življenje.
Junaki mladi spo na boj . .. Glej, iskri vzpenjajo se konji, in jezdeci krotijo jih v veseli, nagli,bučnji gonji.
In tam ženo bogovom v čast debelega k oltarju bika . .. Za slavno zmago ga sežgo. . . Hej, kakšna krepka, siva slika! . ..
Tu krasne vidiš boginje in tam olimpijske bogove, ki milostno sprejemljejo iz svečenikov rok darove . ..
In gnete se in se vali naprej, naprej sprevod svečani in pisani. . . Vse vije se tja nekam k dalji ti neznani. . .
Ta bujno živi bode pas krasil atenino svetišče, in vsak ga bo občudoval kdorkoli novi hram obišče. . .
Pa pride mimo Ktesifon, razcapan suženj, se ustavi pa gleda Fidijev reljef in gleda in naposled pravi:
„Veš, kaj, veliki mojster, si za friz izseka ti pozabil? Najzanimivejše snovi še nisi do sedaj porabil!
Izdolbi tisti še prizor, ko sužnji vračamo se s tlake! Po prašni cesti pod večer domov ubiramo korake.
Bosi in trudni tavamo. . . Z zaničevanjem vse nas gleda. . . Umazani napol nagi, sestradani. . . Eh, živa beda!
In tam doma sprejemlje že nas lačna naša deca suha. . . Za vso družino ni dovol plesnivega v kolibi kruha. . .
In pade noč. .. In postelj nam le trdo pasje je ležišče. . . Prizori takšni, mojster, glej, za novo bili bi svetišče!
O, to bi gledali ljudje! Nemara bi se sramovali . .. Atenčani bi mislili, da mojster Fidija se šali . . .
Nemara pa ražialil bi, umetnik slavni, če bogove, ko bi izdolbsti drznil se na frizu svetem nas – robove!
Oh, kak škandal! Haha! Pa res! . . .“ Na ves glas suižnj se zasmeje pa gre spat dalje svojo pot od Fidija skoz propileje.
Cookies on Poetry Cove