„Kaj danes, sonce, žgeš z neba tako! Mar hočeš vse požgati pod sebo? Razbeljena žari že vsa puščava, gori peščena v soncu plan rujava.
Tri dni že jaham. . . Dobri moj velblod, veš li k studencu svežem kod pot? O, žeja, žeja, moj velblod! Jaz hiram in omagujem in napol umiram!. . .“
Velblod pa stopa dalje. . . kaj mu mar je huda žeja in pa sončni žar! Po sledi karavan najprej koraka pa nosi v sedlu mladega junaka.
In Ahmed se zavija v burnus svoj pa temno gleda v daljo pred seboj. . . Ni zašel li? Ni li na krvavi poti? In strah in skrb se jezdeca poloti. . .
Za pasom samokres mu nov tiči, na krbtu puška kvišku mu štrli. . . O, ne! Razbojnikov on ne boji se! Lahko se brani in lahko bori se.
Pa žeja, žeja! . . .Jezik se suši mu v ustih že. . . Po žilah vre mu kri. . . Ah, tam oazo vidi že v daljavi! Velblod koraka tod po poti pravi!
Oaza je zelena tam leži pred njim! VelbIod korake pospeši . .. Kajpak! Saj vidi že kosate palme . .. In Ahmed gleda, gleda izpod ča!me...
Studenec tam izvira izpod skal pa teče preko trat, čist ko kristal . .. „Naprej, ve!b!od! Korakaj mi hitreje! Saj skoro konec najine bo žeje!
Naprej, naprej!“...Velb!od hiti, leti . .. Oaza tudi tam pred njim beži! Beži pred Ahmedom in se odmiče čimdalje bo!j tam čez pesšene griče . ..
In Ahmed jaha, kar se da, čez plan – a zelenici bliža se zaman! Oaza se odmiče, oddaljuje . .. In Ahmed širi roke in vzdihuje:
„Naprej,velb!od, tovariš zvesti moj! Saj vidim tam studenec pred seboj! Naprej, da se na trati brž počijem! . .. Tako, ve!b!od! . . . Ah, saj že pijem, pijem
oživljajoči,h!adni, sveti vir! Kako mi v žile stopa sladek mir. . .“ In Ahmed zgrudi se od žeje s sedla . .. V smrt fata ga morgana je zavedla.
Cookies on Poetry Cove