Egipčanka

V Egiptu sem, v Egiptu, draga mati! Tu zivel Jožef je egiptovski, izdan od bratov svojih in prodan. Tu vrgla v ječo ga je Putifarka

in tu povišal ga je faraon med svetovalce svoje in ministre . .. Kajneda, imeniten je Egipet? Oh, mati moja! Kje sedaj ste vi

in kje sem jaz! Kak daleč sva narazen! Široko in g!oboko morje, mati, leži med nama. Jaz ne morem k vam, in vi ne k meni. .. Kak prepad je to!

In ko poslavljala sem se od vas in gledali sva solzni si v oči, pokrival sneg se hribe je vipavske in burja je divjala po dolini.

A tukaj? Topla smeje se pomladl Pa kaj pomlad – po!etno vroče sonce pripeka že in znoj nas že obliva . .. šest dni in šest noči smo se vozili

iz Trsta po širokem daljnem morju. Ko hiša velik bil je parabrod in stanovali v njem so ko v hotelu popotniki gosposki in bogati.

Sprehajali so se, hodili jest v obednico sijajno in potem posedali na soncu po palubi. Ej, blagor jim! Mi siromaki pa

smo stanovali vam v nekaki kleti in spavali smo kar na golih tleh. In kakčna družba bila vam je to! Par poljskih Judov z ženami, otroki

pa ogrski cigani muzikanti in nekaj ruskih kmetov romarjev, ki so peljali se v Jeruzalem . .. Kako se mi je gnusilo tam doli

v trebuhu naše ladje, oh, kako! Pa raje sem posedala čez dan na krovu sama, mislila na vas, na svoj domači kraj,se joka!a

pa gledala in gledala na morje . .. Ponosno plavala je ladja naša vse dalje, dalje, bogve kam. Črm dim valil se je iz dimnika. Galebi

so beli obletavali kričeč visoki jambor. Oj, in tam valovi šumeli so oko!i nas peneči. In kamor sem ozrla se okrog –

vse sama svet!a, sinja morska plan! Kako to čudovito je lepo, pa tudi grozno, moje vam pero povedati ne more. Ne! Ne more . ..

Podnevi bi!o je prijetno. Sonce sijalo je in jaz sem gledala po morju neizmernem, saj nikoli se nisem mogla ga nagledati . ..

Noči pa sem se bala. Vsakikrat, ko legla spat sem v kot na trda tla, med tujimi ljudmi, sem tresla se, da kdo ne storil bi mi v spanju zla.

Kako sem skrivala si v nedrijih mošnjiček s skromnimi goldinarjil Kako me gledal je zvečer pohotno ciganski godec mlad, ko bi pojesti

me hotel bil nemara, ta divjak! ln neki Jud je lazil za menoj in izpraševal me, pokaj in kam se vozim sama, ko sem mlada še

tako in pa – dostavljal je laskaje – prikupna bojda. Oh, ta prilizljivec! In vsak dan sem povpraševaia, če vozili bomo se še dolgo, kali,

v Egipet tisti . . . No, naposled pa dospeli smo v deželo faraonov. .. Slovenka, Goričanka, me sprejela je na pristanu in me spremila

v veliko, pisano to tuje mesto . .. Polagoma se že udomačujem. Imam prijetno službo v dobri hiši trgovski in otroke pestujem

ter vodim jih na sprehod dan na dan. Gospa je Lahinja, doma nekje tam blizu Trsta, pravi. Gospodar pa je Franeoz. Bogati so in v kratkem

vam pošljem, upam, še denarja kaj. Saj ni ga dneva, ni je ure v tednu, da ne bi mislila na vas. Najraje sprehajam se ob morju, po pristanu.

In kadar pride kaka naša ladja iz Trsta ali z Reke, se oziram vsa radovedna po popotnikih, če ni med njimi pričel znanec kak

al znanka iz goriške domovine . .. Oh, vse bi bi!o dobro, samo vroče poleti nam je tukaj, vroče, vroče! In pa Arabci zagoreli ti

pa zamorci z divjimi očmi - kako zoprni so ti ljudje! Kaj mislite, ko zadnjič sem sedela z otrokom v parku, ki mu pravijo

„Mehemet-Ali“;, se pribliia mi črn gizdalin, opravljen po gosposko, pa reče mi, da mu zelo sem včeč! Laska se mi in vpraša me nazadnje,

če bi hotela ga – no,za moža! Smejala sem se mu! Moj Bog, zamorec moj mož, ko tinta črn! . . . In moja deca bi bila tudi črna morebiti . ..

Fej! In smejala sem se mu naglas, a on uganil je, zakaj se smejem. .. Od tistih dob ne da mi več miru in nadleguje me in zalezuje . ..

Cvetic prinaša mi, a jaz ne maram črnuha. Studi se mi, veste, kadar me gleda ko človekožerec kak pa kaže tiste bele mi zobe . ..

Ne bojte se! Zamorčeva jaz žena ne bom nikoli!Sicer pa še hranim g!oboko v srcu opomine vaše, da naj se čuvam moških zapeljivcev!

To pismo pišem pri rojakinji v podstrešni sobi hiše petnadstropne in vam pošiljam ga čez sinje morje. In sto pozdravov in poljubov vročih

pošiljam z njim vam v svoj domači kraj! Pa ne pozabite moliti zame doma in v lepi naši farni cerkvi! Vas, draga mati, nosi zmerom v srcu

in ljubi vas hči vaša - Malika.