Žalosten je mladi felah Omer,
vse premalo vrt rodi njegov!
Tu pa tam po kaka bleda bilka –
ali sočnih ni pa ni plodov!
Saj pobrska včasi kaj po gredah
in zaliva si jih siromak,
kolikor pač more dati vode
sveže plitvi, skopi mu vodnjak.
Žalosten je mladi felah Omer
in zavist ga tare in mori,
Če pogleda, kaksno zdravo sadje
vrt sosedov, Ahmedov, rodi.
Vidi Ahmed, da mu sosed hira,
da zavist ga gloda, tare srd,
pa s sočutjem stopi tisto jutro
k Omerju na mali, pusti vrt.
Ves potrt je leža! suhi Omer
v palme senci z motnimi očmi.
Sede k njemu stari sosed Ahmed,
stisne roko mu in govori:
„Kaj jeziš se name,ljubi Omer,
Če tvoj vrt je suh, nep!odovit?
Mari kriv sem jaz nesreče tvoje?
Vzrok nevspeha ti drugje je skrit!
Sosed, vaš, vodnjak je tvoj preplitev,
pa premalo daje ti vode!
Vrčev par zajameš - pa je prazen
in do dna izčrpan že, sevč!
Moj vodnjak pa ti je sila globok,
rekel skoro bi, da je brez dna!
Čerpam vrelec, dan na dan ga črpam –
ne izčrpam ga! Tako je, da!
G!ej,zato moj vrt rodi obilo
sadja vsako!eto...Tvoj vodnjak
je preplitev, to je jasno, sosed!
In zato si, Omer, siromak!“