Lepa sem, pravijo – „lepa ko roža“!
Pesem to sladko mi moški pojo;
dan na dan slišim jo, kjer se prikažem.
Naj jim verjamem, da res je tako?
Kaj pa ti praviš, zrcalo? Ne lažeš?
Lep je li bledi moj tale obraz?
Lepa ta usta, k poljubu vabeča?
Lepših nobena res nima že las?
Lepe li takšne oči so velike,
črne ko temna brezmesečna noč?
Takšne ko moje – do moškega srca
res, da čarovno imajo naj moč?
Lepa? ... Nemara bo nekaj resnice!
O, ko moj oče bi bil bogatin,
ženini snubili bi me bogati,
bila lastnica bi krasnih graščin ...
Delavec oče moj, delavka mati!
Z delom kruh služim svoj sama si jaz ...
O Rojenice! Zakaj pač mi v zibel
dote nasule ve niste svoj čas?
Dote?! – Oh, saj jo tu nosim na licih!
Preveč, še preveč za revno dekle ...
Revi lepota opasna je dota;
sama bojim se, da bo mi v gorje ...