Prišel je po slovo domov,
Po očin, majkin blagoslov.
“Poberi mi se spred očij!„
Grdo nanj oča zakriči.
„Zdaj kruha iskat pojdi sam!
Za sina več te ne spoznam.
Proklonši sina ko besan,
Obrne se od njega v stran.
A mati plače, da je joj!
"Sin moj, sin moj, kaj bo s teboj?
“Gospod postati nisi htel,
Iz črne šole nam ušel!
“Ne boš, oh, pred oltarjem stal,
Nikdar ne nove maše bral!„ . . .
In brez slovesa sin-dijak
Prestcopi zadnjič rodni prag.
Klobuk pomakne na oči –
Kaj komu mar, kaj v njih rosi ?! –
Od vseh zapuščen in proklet
Skoz vas koraka v tuji svet.
Sam samcat ide iz vasi,
Lajaje spremljajo ga psi.
In okna se odpirajo,
Za njim se vsi ozirajo.
In mnog se ozre vanj obraz,
In mnog za saboj čuje glas:
“Glej črnošolca tam-le, glej!„ –
““Ušel jel„„ – “Bog mu v grčh ne štej!
“Sosedov Martin Luter, ha!„ –
“““Zanj ni ne pekla, ne Boga!„„
In okna se odpirajo,
Vsi se za njim ozirajo.
A črnošolec nem in bled
Skoz vas koraka v tuji svet.
Pa pride tja na kraj vasi –
Tam bela hišica stoji.
Tik hiše mimo mladec gre,
I tam se okence odpre.
I tam se okence odpre,
Obrazek v oknu sine nje:
“Zbok mene si od vseh proklet . . .
O, vrni mi se skoro spet!“ –