Noč nad Celjski grad že pozna pada; Kdo na tihem jaše mi iz grada? Varno stopa po stezici vranec, Breme svoje nese v dol niz klanec.
Prismeji se ščip izza oblaka – Lahko vidiš ga sedaj junaka. Halja rjava krije redovnika. Redovnika, živega svetnika!
Glej v obraz mu, glej ta lica vela! Od solz so pač mu obledela; Te oči kot da so brez življenja; To prihaja, brate, od trpljenja.
Od moljenja, svetega bedenja!... Hitro stopa vranec v mesečini, Jezdeca že nese po dolini. "Brže stopaj, konjič vranogrivi,
Brže stopaj konjič iskroživi! Glej, tam selo znano je pred nama; Pohodila često sva je sama. Dobro znana ti je hiša mala –
Kraj vasi tam bova spet obstala: Tebi ovsa za večerjo dajo, A najboljše meni, kar imajo … Torej spejva...!"
""Postoj, pater Ureh, preslavni Celjan, Svetnik po deželah devetih! Pri kraljih, cesarjih sveta si poznan. Še bolj pa pri naših – dekletih!
""Dekleta slovenska cveto nam na čast, Lepota njih v pesmih slavi se; Kaj čuda, če v sladko lepote si past, Ujel pač naposled še Ti se!
""A dekle iz nas in pobožni mož Ti – Križ velik, čuj, nista jednaka: Mladenke so naše rudeče krvi, Po Tebi se modra pretaka!
""A ker si mogočen, lehko narediš, Da sitna izgine razlika, Lehko si za ženo potem izvoliš, Če ktera dev naših Te mika. –
""E, hodi kar z nami k posvetu takoj, Da moški se dogovorimo! Pogodbo podpišeš nam sam še nocoj – Poprej Te domov ne pustimo!""...
Sluša Ureh govor starešine, Dobro sliši – nič na to ne zine. V grlu nekaj sapo mu zapira, Plah nekako se okrog ozira:
Mož stotina straži ga vaščanov, Mož stotina hrabrih Teharčanov! S konja stopi Ureh jim počasi, Nič ne reče – malko odkašlja si.
V sredo mej-se viteški vzemo ga, Pa k županu na posvčt vedo ga. Starešine vsi se poklone mu, Dolgo pismo župan da v roke mu;
Čita pismo rjavi mčnih Celjski – Kaj li sklenil modri zbor je selski? "Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjanom, Vsem Celjanom in okoličanom;
Knez Slovencem in gospod Hrvatom, Nam sosedom, našim ljubim bratom; Desna roka kralju gospodarju In pobratim turskemu cesarju:
Teharčane poplemenitujem, V plemski stan vse selo povišujem – Ali, kakor se po naše reče –: Modra kri po žilah vsem naj teče!
V grbu dvoje zvezd jim sveti jasnih Za spomenik nje očij prekrasnih; Zvezd srebrnih dvoje v grbu sveti Za spomenik lepi Margareti,
Ki je kriva, da Vam plemstvo da se Za sedaj in za vse večne čase!"... Gleda Ureh starešine srenjske – Ej, prejake so pesti slovenske!...
Tiho sede, s čela pot obriše, S svojoj rokoj pismo jim podpiše; Podpisavši – jo domov popiše. Teharčani pa, junaki zviti.
Dan današnji še so plemeniti.
Cookies on Poetry Cove