Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naročaj jih Dunavu tira.
Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira ...
„Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan
pa hitro na drugo tam stran
čez šumno prepelji nas Savo!
Čuj, turško rumeno zlato
plačilo bogato ti bo ...
Če nočeš – ti vzamemo glavo!
Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva ...“
„Ne maram za vaše zlato!
Čemu mi pač ribiču bo?
Zastonj vas čez reko prepeljem!
Res sivo glavo imam,
a vam je nocoj še ne dam!
Rad vašim ustrezam poveljem!“
Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri ...
Veslaje pa ribič ozira
srepo se vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira ...
„Pač hrabro srce ti imaš,
izvrsten prevoznik si naš;
ni takega blizu okoli!
A nas tam pohvali glavar,
prekrasen pač čaka nas dar,
krasnejši nas ni še nikoli!“
„Na mestu“ – de ribič krepko –
a veslo zažene v vodo ...
„Tu vaše in moje plačilo!“
„Bes, djaur!“ še krik iz valov,
iz mokrih je Save grobov –
potem pa vse tiho je bilo ...