Piš hladen piše s Tatre ...
Leti pod goroj vlak,
v kupeju pa vštric mene
sediš ti, brat Slovak.
Kaj zreš tako otožno
skoz okno v gorski kraj?
Nemara kraj domači
ostavljaš baš sedaj.
Otrok s teboj gre dvoje;
na klopi večje spi,
a drugo mati mlada
v naročaju doji.
Drži z levicoj dete,
z desnicoj robec bel,
vzdihaje nekaj briše
z oči ž njim čas si cel ...
Beseda da besedo.
V Ameriko, drug moj?!
Za kruhom iz očine
z otroki in ženoj?
Za boga, kaj te moti!
Kako boš tam prebil,
ko nihče ti madjarski
otrok ne bo učil?
Če ktero ti umrje,
kaj, bratec, bo tedaj?
Brez ogrščine, upaš,
pusti jih Peter v raj?
Brez doma, greš po svetu -
utrgan z veje list –;
prav, prav ti je, prijatelj!
Zakaj si – panslavist!