Botra

Znosila h krstu že vso vas – Vso faro sem ne mara jaz: Brez botre nisem še nikol Po cesti tej šla k cerkvi dol.

Sred sela so pobrali te In najdenčka mi dali te. Oj, ktera te dojila bo? Oj, ktera te redila bo?

Brez otca, majke – velik križ! A zdaj še botre ne dobiš. Kdo kupil križevnik bo bel? Kdo ž njim pri krstu te odel?

"Jaz njemu botra biti čem, Pod skrb ga vsprejmem z dnešnjim dnem!„ … Glej, žena bela velih lic Po cesti z Nežoj stopa vštric!

Očij globoko vdrtih lesk – Ko sveč mrtvaških dvoje blesk. "Ne boj se! Jaz mu botra bom, A dete vzamem na svoj dom!

Bogata jaz sem ti gospa, Oh, daleč, daleč tam doma. "Kaj preskrbela že otrok Po hišah svojih sem, o Bog!"...

Po ženi beli Neža v stran Pogled obrne tih, plašan: Nikjer je botre tuje ni... Na rokah dete mrtvo spi.

Ukrajinska duma "Kam, oča menih, dalje, kam? Le noter, noter v dvorec k nam! Mrak pada na ravnino,

Noč že na Ukrajino. "Pač trudni, lačni že ste Vi... Tu nate hleba in soli! Od pota si počijte,

Pri meni prenočite!" ""Bog plati, mlada Vam gospa! – Sami doma? Sami doma? Kje mož je Vaš čestiti?

Kje barin plemeniti?"" "Mož moj odšel je v daljni kraj, Oj, v daljni kraj, ni ga nazaj; Tri leta so minila,

Odkar sva se ločila. "Odšel je v matuško Moskvo, Od tam pa v Novgorod – nato V Sibirijo potovat,

Kupčevat in trgovat." ""Kak gospodarstvo kaj stoji? To pač velike so skrbi!... Imate dece zale?

Odrasle ali male? –"" "Dvor moj je srečen – čast Bogu! Vsi uli polni so medu, V hleveh goved rogata,

Po poljih žita zlata. "Jedni otrok moj – Ivan, Kazaček boder je, krasan... Vse sama gospodarim,

Vse vladam in domarim. "Oh, te skrbi, oh te skrbi! Lehko se duša pogubi!... Lehko od prave poti

Napast nas zvabi, zmoti." ""Gost Vaš pravico od Boga Greh odpustiti Vam ima... Srce mi le odkrijte,

Ničesar ne tajite!"" "Težko, hudo grešila sem; Oh, grehe tri storila sem, Tri hude, težke grehe, –

Podajte mi utehe! "Moliti vsak dan za moža Obljubila sem iz srca... Oh, večkrat opustila –

Greh prvi sem storila. "Posušil se je rožmarin, Usajen njemu na spomin... Zalivati zabila –

Greh drugi sem storila. "Prišel bil k nam je mlad kobzar, Oj mlad kobzar, oj lep goslar, Opeval step-ravnino,

Opeval Ukrajino. "Kazake v dumah je slavil, Njih ženam krasne vence vil... Greh tretji sem storila:

Kobzarja – poljubila... "Bog pač mi grehe odpusti... A on, a on mi oprosti, Ko pride iz tujine? –

Po njem srce mi gine..." ""On že sedi tu pred teboj... Odpušča vse ti Taras tvoj! A kaka bo – pokora?

Poljubi me, oj Zora!"" Atila in slovenska kraljica Kralj Atila, Hunov veliki voj, beneške ugleda ravnine;

pohotnost užgč mu do njih se takoj, zamičejo brž ga skomine. "Prehodil že dosti sem sveta, Pokoril ga s svojim mečem:

Krasnejše dežele, nego je ta, Ni, bogme, je – to vam rečem! In ker je lepa – moja zato Ta zemljica bodi slovenska!

Dobiti je pač ne bo pretežko, Kraljica ji samo je ženska!" In Atila reče, in zemlja bobni, Vsa trese se plan plodovita;

To niso potresa podzemske moči, To konj so hunskih kopita! Kobilic je roj na Benečijo pal, Žrč, pase po njej se po ceni;

Vragov je to lačna in gladna druhal, Ki krade in ropa in pleni. Kresovi po zemlji beneški gore, Oj, svetli, nebrojni kresovi;

Bog vas se usmili, ubogi ljudje: Gorijo vam vaši domovi! Zveri pridivjale so skok na skok Morit med orače beneške.

Čuj krik njih in vik in jok in stok … Koljo jih zveri človeške. Hun vlada ob Nadiži bistri povsod, Ni varnega več pred njim zida.

Kje vojski domači zdaj trdni je kot? Kje zdaj si, kraljica Vida? Pod Krasom, kjer stena skalna zija, Kjer širi se Landrijska jama,

Tam vojska kraljičina tabor ima, Tam našla skrovišča je sama. Pred Vido prijaše Attilov sel: "Predaj se nam sama rada!

Če ne, ti kralj glavico mlado bo vzel, Pogine ti tabor od glada." ""Gladu in Pesjanov se jaz ne bojim! Tu vzemi za dar si meh žita,

K rojakom povrni se hitro ž njim, Če vojska še vaša ni sita. ""Čuj, kolikor zrn ta-le hrani meh, Vreč žita še toljko imamo –

Po tajnih donašajo nam ga hodeh – Nikdar se vam mi ne udamo!"" Ustraši kralj Attila se zelo Odveta kraljice Vide;

Benečiji, lepi on da slovo, Ter z dolgim nosom otide. Ko Vida pa hoče peči kruh, Zmrači se ji krasno lice:

Odnesel bil Attilov je ogleduh Poslednji ji mernik pšenice. – Trdnjava Slovencev današnji dan Še zove se Landrijska jama,

Spominja se dan, ko je bežal Pesjan, Spominja kraljica se sama.