Elevzinsko pobrežje je danes veselo. Glej, na tisoč in tisoč Helenov prispelo iz Aten je ponosnih in kdove odkod, da praznujejo slavni Pozejdornov god.
Za planine zahaja že sonce žareče, pozlačuje s poljubi še morje peneče, ki ob skalah se sinje zaganja, vali in buči in laska se, šepeče, šumi.
In razlegajo žrecev se himne slavnostne v čast božanstvu podmorskemu pesmi skrivnostne. In šumenje valov in duhovnikov spev v veličasten harmonski se zliva odmev.
Kar utihne vse petje na mah. Na obali ko začarani romarji zdaj so obstali. Vse molči. Samo morje nemimo šumi in šepeče ob bregu, se peni, buči . ..
„Ah, ah, glejte jo, glejte, ljudje, Afrodito! Občudujte jo boginjo krasno, slovito! Iz Olimpa priplavala sem je med nas, da uživamo lepi njen stas in obraz!“
„„To današnjega dneva je višek in hmna, da nam smrtnikom daje se gledati ona!...“ Vse oči so pobožne obmjene v njo, ki na svet jo poslalo je samo nebo.
In stoji tam na produ v deviški nagoti afrodita v vsej svoji božanski krasoti. . . Kakor slap se valijo rumeni lasje čez kipeče ji prsi in boke z glave.
Pa stoji tam, stoji kakor kip na obali. Pred nogami ji belimi pljuskaje vali. In zamaknjen jo moli ves romarjev zbor ko lepote najvišje oživljeni vzor.
Glej, in boginja stopa zdaj v morje peneče, vpričo množice se pogreza strmeče do pasu v globočino . . . „Da, to je iz pen Afrodita rojena, da, toje lik njen! . . .“
„„Hej, pozdravljena, Fryne, hetera atenska! Ti najlepša v resnici si žena helenska! . . .““ Vsa obala ji ploska, jo burno slavi. .. še peneče ji morje pozdrave šumi.
Cookies on Poetry Cove