„Misolungi, smeli Misolungi, kaj ustavljaš se armadi moji? Vidiš, da nas je ko listja, trave! Ko naskoči moč te moja silna,
v prah poruši se trdnjava tvoja! Ne kljubuj mi! Rajši kar udaj se!“ „„Ni premagal Mustafa me paša, ni premagal me ni Rešid paša,
pa zato se smejem tudi tebi, Ibrahim, ki prišel iz Egipta sončnega si nadme z vojsko svojo!““ „Misolungi, drzni Misolungi,
kaj kljubuješ bojnim ladjam mojim? Ali vidiš jih peklenska žrela, ki režijo iz brodov grozeča? Težke krogle bljuvale ti bodo
te pošasti, brž ko jim ukažem. V prah poderem ti zidovje črno!“ „„Ne budali, paša, Topal paša! Ne budali mi in me ne straši!
Ne bojim se ladij tvojih bojnih, ne topov, ne krogel tvojih težkih! Streljaj, paša, streljaj za zabavo – a trdnjave ne premagaš moje!““
„Misolungi, hrabri Misolungi, zdaj odbila ura je poslednja! Jaz sem Glad, kite premagam danes! Živeža ni več! Ni skorje hleba!
Mož pri možu pada onemogel, omedleva žena poleg žene in umira dete kraj deteta . .. Kaj kljubuješ? Rajši kar udaj se!“
„„Niti tebi, Glad, jaz ne udam se! Ne uklonim se ukazom tvojim trdirn, strašniml Ne, ne! Ne udam se!““ In udal se res ni Misolungi.
Le zagrmel je v obupu groznem. Blisk je švignil . . . Stresla se je zemlja . .. od strahu so vztrepetale ladje . .. V zrak razletel se je Misolungi
pokopavši pod seboj Helene in Turčine, ki so vanj udrli . .. Ne udaje se junak nikomur, sam pogine rajši nepremagan.
Cookies on Poetry Cove