Gori grmada bukev in gori
in sivi dim v oblake se vali.
Je peklo li svoj strašni golt odprlo,
da biblije slovenske bi požrlo?
In više se plameni dvigajo,
krvavi iz kopice švigajo.
Okrog grmade patres jezuiti
postavili so se, možje častiti,
pa bukve vestno stražijo sami,
dokler jih ogenj ne upepeli . . .
Vse polno ljudstva. Glej, pri glavi glava.
In krik in vik, hej, splošna je zmešnjava . . .
Med protestanti kletve, stok in jok.
In jezuitom tisoč žuga rok . . .
Pa kakšen tujec tam se je pojavil
in tik se pred grmado je postavil?
Iz Jutrovega morda romar kak ?
Obraza zagorelega, krepak
je potnik in oblečen v prašne halje.
Pozna se mu – mož prišel je iz dalje.
Iz kupa biblijo on vzame
zdaj pa odpre jo in gleda, čita – aj!
In maje svojo kodrolaso glavo,
ozira se na levo in na pravo . . .
„Kdo si, predrzni tujec ti, čuj, kdo ?
Ti upaš dotekniti se z roko teh bukev,
ki smo mi jih obsodili in jih plamenom danes izročili?!“
„„Če sam bi hodil še po svetu tem,
vi mene bi sežgali zdaj, to vem!
„„Tako pa zbok slepote dušne svoje
upepeljujete besede moje!““
To romar tuji ves srdit je zinil –
in tisti hip izmed ljudi izginil.