In dokončan je veličastni Parlenon. Ko sneg pentelikonski marmor se leskeče na soncu. Glej, pred Palade Atene tron gneto se danes prvič množice šumeče.
Svet, velik praznik ta današnji krasni dan! Heleni prišli so slavit panateneje. V sprevodu na Akropole kamnito plan vali se ljudstvo skoz ponosne prepileje.
Vali se in vali . . . Navdušeno pojo bogovom v čast nesmrtnim himno tisočglasno, in ko začarani vsi v tempelj sveti zro , .. Kdaj videl kdo že takšno je svetišče krasno?
In mahoma utihne sveti spev in hrum . .. Pred templjem se prikazal modri je stavitelj njegov na sredl glasnih in pobožnih trum – Perikles . . . „Živel, naš veliki povelitelj!
Aten častitih naših umni ti prvak! O, slava ti, Perikles! Slava, slava, slava! Ti naš vodnik po cesti k soncu, naš junak!“ pozdravlja gromko množica ga tisočglava.
Čedalje bolj in bolj grmi pozdrav, grmi iz množice Perikleju, atenskemu vladarju . .. Tako grmi, zaganja v breg se in buči razburjeno, peneče morje ob viharju . ..
Perikles pa posluša ta pozdravni šum rojakov svojih pa stoji tam na stopnišču, lep kakor sam Apolon sredi glasnih trum pa gleda, gleda jih, ves srečen ob svetišču . ..
Pa ko ozre se med ovacijo za hip Perikles, koga tam ob stebru zdaj zagleda? Aspazija, njegova ljubica sloni ko kip v hitonu pisanem zamaknjena, vsa bleda...
In vpričo vseh počasi stopi tja pred njo, prikloni krasotici svoji se spoštljivo, veselo se smehljaje ji poda roko pa reče glasno ji pred vsemi ljubeznivo:
„Aspazija! Slavnostni dan ta naj bo tvoj! Pozdrav rojakov šumni – tebi ga žrtvujem! Ti zlata žena, ti si dobri genij moj! Zato vso slavo svojo tebi le dolgujem.
Ti, ti edina daješ mi čarobno moč v življenja borbi silni! Zvezda si mi jasna, ki v svetel dan spreminjaš najtemnejšo noč. Ti vodiš me k uspehom, ti družica krasna!“
Cookies on Poetry Cove