Anka

Grč po stezi čez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici. Solze z desnoj briše si po lici;

joče milo mi sirota Anka, Stoče milo, toži brez prestanka : “Oj, cvetice, srečne ve sestrice, Jasno vedno vam je lepo lice;

Jad nobeden srca ne pretresa, Solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora. Kdor na domu nima več prostora.

Komur starše v hladni grob dejali Kogar kruha služit so poslali! Rože poljske, dejte razodčti, Kaj sirote delamo na sveti?“

A cvetice cvetejo, dišijo, Anki mladi ne odgovorijo. Stopa dalje po stezici Anka, Bol premišlja svojo brez prestanka

Ptici vsaki žalost svojo toži, Ptici v grmu, ki veselo kroži: “Kaj vam pravim, pevke moje mile. Kaj vesele bi pač vč ne bile!

Skrb vam nikdar srca ne pretresa. Solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, Kdor na domu nima več prostora,

Komur starše v rani grob dejali, Kogar kruha služit so poslali! Pa mi, ptice, dejte razodeti, Kaj sirote hodimo po sveti!„

A veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo. Ide Anka, pride do potoka, Pak na brvi zaihti, zajčka:

Potok bistri, voda žuboreča, Bol neznana tebi je skeleča. Kako lahko mi skakljaš po polji, Solnce, tema – vse ti je po volji!

A gorje mu, kdor od doma mora, Kdor na domu nima več prostora, Komur starše v temni grob dejali. Kruha služit pa siroto dali; –

Potok bistri, veš li razodeti, Čemu pač mi revni smo na sveti? Sliši voda to ihtenje vroče, Čuti solze vase padajoče,

Teče potok šumno po livadi, Reče potok hladno Anki mladi: “Daleč mene pot po svetu vodi Dosti potok vidi, koder hodi,

To-le ve ti, dekle, razodeti: Prva nisi – zadnja ne na sveti!„