„Mati moja, mati moja! Mučenica ti, svetnica! Ah, za vero evangeljsko si umrla v temni ječi,
zapustila mene samo si na svetu zdaj siroto!“ „„Nehajte ihteti, Ana! Solze vaše me bolijo.
In očij je škoda vaših. Vse rudeče so od joka!““ „Vi ste tukaj, Jurij Kozel! Čisto sem vas pozabila!
Saj ne vidim več nikogar nego rajno mater svojo, ki ste vi jo umorili, vi papisti krvoločni!
Oh, da me doma ni bilo, ko ste bili jo odgnali v ječo, vi krvniki kruti, škofa Hrena priganjači! ...
Vi preganjate mi brata predikanta, da ko zver se mora skrivati pred vami po gozdovih in gradovih.
Kaj je storil vam? Rojake poučuje v veri pravi; biblije deli slovenske med soverce svoje revež;
brati jim uči mladino, ker sami ste vi preleni! In zato moj brat preklet je in obsojen na izgnanstvo.
Vsakdo sme ga zdaj ujeti ko žival škodljivo hostno ter ga izročiti Hrenu ali verski komisiji
za cekine Judeževe! ... „Kaj bi radi zdaj od mene? In pokaj ste prišli danes motit v boli me globoki? ...
Proč od mene! Tam so vrata!“ Stopila je naglo k oknu, tresla se na vsem životu. Zrla venkaj je. Pred hišoj
je Ljubljanica valila leno kalno vodo svojo. Dan pomladnji, dan aprilski, ali pust, otožen visel
je nad mestom. Za oblake skrilo bilo se je solnce ... „„Čujte, gospodična Ana!““ oglasi se Jurij Kozel,
ki še stal je sredi sobe, kakor bil je prišel – „„Čujte! Član sem verske komisije in pokoren škofu Hrenu.
In ukaz imam tu v žepu, da odvedem vas na Trančo, ker ste tudi luteranka in ker biblije slovenske
nočete mi izročiti. Ko prestanete pa ječo, izženo vas iz dežele! ... Kaj jezite se na mene?
Saj jaz samo sem orodje v roki Hrenovi mogočni! ... Gospodična! Če vas gledam, smilite se mi. V resnici!
Rad vas rešim, da papisti ne dobijo vas nikoli v zanke svoje! Mož-beseda! A uslugo za uslugo,
lepa gospodična Ana! Mladi ste. Na licih vaših rožice cveto prelepe. In telo je vaše bujno.
Pravo dete ste ljubljansko ... Če pomislim, da ti čari vašega telesa, Ana, morali bi uveneti
v vlažni ječi tam na Tranči ob plesnivem kruhu, Ana, in ob vrču vode – veste, srce krči se mi v prsih
in izjokal bi se bridko! ... Rešim vas, a pod pogojem, da se mi udaste, Ana, tu pri priči! Samo enkrat
naj uživam čare vaše, samo enkrat, gospodična! Ali – ali! To beseda moja je poslednja. Čujte!““
„Fej! Poberi se čez prag mi, zapeljivec ti nesramni! Ti hinavska duša podla!“ Stala je pred komisarjem
kakor kerub, a z desnicoj kazala mu je na vrata ... Bled je gledal nanjo Kozel. Od strasti, od poželjenja
plamenele so oči mu. Kakor blaznik plane vanjo, kakor tiger jo zagrabi – a ta hip zastoče Kozel
in omahne iz objema in na tla pred njoj se zgrudi okrvavljen... „Umri, umri!
Ali čarov mojih nisi, zapeljivec ti, okusil!“
Cookies on Poetry Cove