„Jaz, kralj egiptovski mogočni, jaz faraon Amenhotep, oznanjam danes vsemu ljudstvu svoj trdni, neomajni sklep:
Vsi dosedanji so bogovi z današnjim dnem odstavljeni in vsi maliki brezštevilni so posihdob odpravljeni!
Vsa njih svetišča praznoverska po vrsti naj se pozapro! Naj bedastoče hiš odznotraj poslej ne vidi več oko!
In s pilonov in obeliskov in z vseh pomnikov in domov izpraskajte po vseh Ponilju imena krivih mi bogov!
Vsi ti bogovi in maliki prevara, zmota so in laž! Proč z njimi! Naj jih več ne moli poslej Egipčan zvesti naš!
Saj modrijan se samo smeje pobožnim, abotnim lažem, izmišljotinam svečenikov in njihovim sleparskim vsem!
Ne! Amon tebenski sloviti to ni poslej nič veš naš bog! Naš bog edini in najvišji je, ki sveta nam vlada krog!
In ta bog pravi – to je Sonce to zlati, sveti je aton! Egipčani! Jaz danes Sonce postavljam na molitve tron!
Najvišji bog poslej je Sonce in bog edini vaš in moj! Svetišče najkrasnejše v Tebah sezida naj se mu takoj!
To moj današnji in nepreklicni in čez vse važni je ukrep! To hočem, to vam ukazujem jaz, faraon Amenhotep!
Pa saj Amenhotep več nisem! Kaj Amon mi poslej je mar! Eh-en-aton, duh sončni, zovem sedaj se jaz, vaš gospodar!“
Razglašen je ukaz. In v Tebah vse le o njem zdaj govori . . . In sveti Nil, velbodi hitri ga razneso na vse strani.
Egipt ves sprejel z veseljem Amenhotepov je razglas. Gospod in kmet, vojak in suženj spoštujejo njegov ukaz.
Le svečeniki Amonovi edikta ne spoštujejo; meščane tebanske zeloti na faraona ščujejo.
Žrtvujejo malikom svetim fanatiki še ko poprej in ljudstvo varajo nevedno in ga slepijo ko doslej.
In tisti dan udari strela med žrece. Kralj Amenhotep razglaša vsem meščanom novi, usodepolni svoj ukrep:
Z vsem dvorom svojim kralj užaljen iz Teb se starih izseli, stolico novo in ponosno na jugu si ustanovi!
Proč iz malikovalcev gnezda! V deželi sončnega boga tem faraon poslej bo vladal po željah svojega srca!. . .
Cookies on Poetry Cove