„Smrt Zevsu, Neptunu in Veneri, Martu! Paganskim bogovom lažnjivim vsem smrt! Porušite njihove temple, kristjani! Malikom srd sveti naš, bratje, in črt!
„Naš bog, to je Kristus! Čast, slava mu večna! To naša je vera vsarimska poslej! Tako ukazuje naš car Teodozij . . . Podirat malike, kristjani! Naprej!
„Vse pade naj v prah! Aleksandrijo svojo očistimo starih paganskih marog! Vse, kar ni krščansko, naj zgine pred nami, Naprej z menoj, bratje! Hej, živel naš bog!“
To reče škof Teofil množici zbrani. In tisoč in tisoč polblaznih ljudij že dere iz cerkve na trg. Kakor reka šumeča črez prag se vali in vali,
razliva po ulicah se ko povodenj noseča po mestu grozoto in strah . . . Že padajo kipi bogov umetniški, kamniti in bronasti padajo v prah.
In dalje in dalje . . . Gorje vam, pagani! Kristjani porušijo vse vam povsod, kar dragega, lepega kje ste imeli. Škof Teofil množici kaže sam pot.
In dalje in dalje . . . Glej, tu Serapeion gigantski sedaj se jim hram zablešči . . . Oj, to čudovito, prekrasno svetišče! Kako to opaja, omamlja oči!
Sam škof postoji za trenutek, očaran, ozira na čudo paganskih se rok. Ah, marmorno-belo ko sneg to stebrovje! Lep hram ima krivi ta Serapis bog!
In gleda škof Teofil tempelj in gleda . . . Pristopijo stari, učeni možje pred njega. Po licih jim tečejo solze. In prosijo ga na kolenih kleče:
„Kaj ne, Serapeju pa ti prizaneseš! Ponos Aleksandrije svet ti je vsaj. Sveta umotvor, ti sam veš, je največji; človeške modrosti najvišji je kraj!
„O, spomni zakladov se teh dragocenih! Na svetu največje je knjižnice hram! Vse polne so knjig, rokopisov dvorane. Saj v njih ti učil svoje dni si se sam!“
„„Zaman! To svetišče je vaše pagansko! In Serapis vaš je paganski malik! Vse delo hudičevo! Mora razpasti! Sam Kristus naj vlada zdaj, naš rešenik!
„„Kaj zdaj biblioteka koristi nam vaša! Kaj vredna knjig vaših je zdaj učenost! Vse spise premagala vaše za vedno preprostega je evangelja modrost! . . .
„„Naprej, le naprej v Serapeion, kristjani! Poderite mi ga še danes do tal! . . .““ In Teofil planil v svetišče je prvi, sam z bakloj je knjižnico slavno zažgal . . .
Cookies on Poetry Cove