ln stopil ie na lahki, hitri brod
pa šel čez morje je na božjo pot
na Knidos, gledat krasno Afrorodito,
Praksitelovo boginjo kamnito.
In dražli so ga gredoč ljudje,
nuj skrbno čuva mlado si srce . ..
Ze marsikdo se tam je v kip zaljubil,
nu Knidosu svoj dušni mir izgubil.
Pa on se bajkam takim je smejal . ..
Dan tretji veter ladjo je prignal
na otok mali, tihi in sloveči,
ko vrt na sredi morja zeleneči.
In že sprejel ga boginje je gaj,
gaj senčni, Anudiomenin raj.
Med mirtami, cipresami – o, sreče! –
svetišče njeno že se mu leskeče.
Timoleon prestopi prag – ta hip
pred njim stoji njen čudoviti kip . ..
Pa gleda jo, zamakne se v kamniio
Praksitelovo nago Afrodito.
Po tempilju plava mistični polmrak . ..
In on jo gleda, gleda siromak
zaljubljeni . . . Ne more se ločiti,
svetišča več ne more zapustiti.
Priplaval že je mesec na nebo,
Timoleon stoji še tam pred njo
in poljubuje io in jo objema,
a ona gleda hladna ga in nema . ..
„Govori,boginja! Zakaj molčiš?
Saj nisi mrtev marmor! Ti živiš!
Živiš, Živiš mi, bela krasotica!
Moj vzor in srca mojega kraljica!
O, nagni k meni se le enkrat vsaj!
Poljub svoj božji za slovo mi daj! . . .“
In že se zdi mu, da ga žena gleda
in da odpira usta svoja bleda...
Že čuti njen poljub ko sladko strd . ..
Tako poljublja sama hladna smrt . ..
V objetju njenem zjutraj se je zgrudil.
Nič več Timoleon se ni prebudil.