3.

Vino pije Oger Ferenc Tahi, Vino pije na graščini svoji, Na Sosedu, gradu na Posavji. Z njim popiva svetlih gostov družba:

Grofov sedem, vitezov petero – Vsi sinovi vojvode Arpada. – Hej, to bil je zopet vaš dan, godci, Fantje črni, vi ciganski fantje!

Niso gosli jokale zastonj vam, In zastonj ne vriskale veselo: Koljkor pesmij. toliko cekinov! – Pili vince ta gospoda svetla,

Vse od jutra do noči ga pili, Čaš brez broja od zdravic pobili; V pozni noči že razhajali se, Za slovo že brat poljublja brata:

Dospe pismo od barona Turna, Baš na roke Tahiju graščaku! Čita pismo Tahi gostom svojim, V pismu Turen Tahiju poroča:

"Ne budali, ljubi bratec Tahi, Ne budali ter se mi ne šali! Nimam v kleti preveč jaz črnine, Da bi Savo barval ž njoj globoko;

Tudi črešenj nisem kuhal črnih, Da bi s sokom Savo bil prečaral: Pač pa bil sem v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo,

Ne volkov, ne srn in ne medvedov, Nego kmete puntarske lovil sem, Te slovenske in hrvaške kmete! Slavno jih pri Krškem sem premagal

In Krščane ž njimi vred uporne! Vse pobili moji so Uskoki, Vse pobili, kar so jih dobili, Vse poklali, ki se jim udali!

Kri plebejska tekla je v potokih. Tekla v Savo pa ti jo skalila, Jo skalila in porudečila... To je, bratec, vsa umetnost moja.

Rad bi prišel sam na Sosed k tebi – Truden sem od čarovnije klete!... Pošlji skoro mojega mi sivca!"