2.

Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi, Hodi gledat Savine valove, So li bistri ali že rudeči. Jaše gledat Tahi teden prvi:

Sava teče bistra, ko popreje. Jaše gledat Tahi teden drugi, Od nedelje do nedelje druge, Radoveden tam stoji na bregu,

Radovedni vsi zro v reko podse: Sava teče bistra, ko popreje. "Čarovništvo," reče Ferenc Tahi, "Čarovništvo menda ni baš lahko,

Savo vodo to porudečiti. Ali pa se šali z nami Turen! Ceterum, če stvar se izjalovi, Meni, bratje, veste, – to tem ljubše!"

""Sedem dnij še čakajmo, prijatelj!"" Jaše Tahi zopet z gosti k Savi, Hodi gledat reko teden tretji; Vsak dan tam na produ mi stojijo,

Vsak dan, vse od jutra do večera. Kolne Tahi, kolnejo tovarši In na Turna se hudo jezijo: "Ha, za nos nas vodi Nemec zviti!"

Dan napočil jim je trikrat sedmi. Jaše Tahi k Savi dan poslednji. Speje k reki z gosti na vse zgodaj, Baš na praznik Agate svetnice.

Pod kopiti škriplje sneg konjičem, Z vej srebrno se leskeče ivje, In pod nebom kroka gavran lačni... A junaki dirjajo mi k Savi.

Gor in dol po produ jaše Tahi, Hudomušno suče vranca konja, Suče ga in tepe brez potrebe; Hudomušno zbada ga z ostrogoj

Zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh. Jašejo ž njim gostje radovedni, Gledajo in vodo vsi motrijo, Čakajo od jutra do poldneva:

Sava teče bistra, ko popreje! Divje škriplje že z zobmi mi Tahi, Brke viha in od jeze piha, Kolne Turna, v peklo ga proklinja:

"Dan poslednji...zlagal je baron se!" ""Do večera vstrajajmo še, sosed!"" Gor in dol po produ jaše Tahi, Zroč nestrpno v Savino vodovje,

In kolnoč skoz zobe kletve grde. Jašejo ž njim vitezi in grofi, Tahija na glas pomilujoči. A na tihem – se posmehujoči.

Gleda solnce zimsko skoz oblake, Ne, mežika malce le zaspano. A razgrne se zavesa siva, Z jasnega se solnce ozre doli,

Gleda z neba toplo in prijazno, Gleda svetlo v Savine valove … "Kaj je to? – Ne vidite li, bratje?!" ""Da, kali se Sava, brate Tahi!""

"Vidim prav? Ha, prek in prek se barva! Torej vender – čarodej – si – Turen!... Ne, ne! Vara luč očij me mojih! Zajmimo si, bratje, Save v čaše!"

Zajme v čašo vode rečne Tahi, Zajme gost je vsakter v čašo svojo. Proti solncu čaše vsi držijo: "Voda v čašah je zares rudeča!"

Zajmejo iz Save vode drugič, Proti solncu čaše vsi držijo: "Voda v čašah je zares rudeča!" Zajmejo iz Save vode tretjič,

Proti solncu čaše vsi držijo: "Voda v čašah je zares rudeča!" – Ne počaka, da domov prijaše, Kar na produ piše Tahi Turnu,

Piše pismo, lepo ga pozdravlja: "Slava ti! Do zemlje se ti klanjam! Mislil sem že res, da si – Pavliha, A ostal si, sosed, mož-beseda!

Čarodej si; rad ti čast priznavam. Ali predno pošljem sivca konja, Dčj, povej nam in razloži. bratec: S čim prečaral Savo si nam bistro?

S čim pobarval reko si rudeče? Mar črnine imaš preveč v kleti, Pa si v Savo jo iztočil danes? Ali črešenj si nakuhal suhih,

Pa si v Savo sok izlil čarovni? Ali pa si bržčas bil na lovu, Tam nastreljal zajcev brez števila, Brez števila srn, volkov, medvedov,

Pa si v Savi plenu – kri izpiral?... Dej, povej in razodeni tajnost, Predno pošljem tebi sivca konja!"